Prav v času, ko obeležujejo petletnico (15.2.2013) obstoja in uspešnega delovanja so v Domu starejši občanov (DSO) Gornja Radgona postali bogatejši za pomembno pridobitvijo. Z letošnjim februarjem so namreč v DSO Gornja Radgona, čigav 51-odstotni lastnik je Občina Gornja Radgona, 49-odstotni pa Stavbar v stečaju (oz. Poštna banka Slovenije), kot prvi v Sloveniji, postal prijaznejši tudi do starejših stanovalcev, ki so gluhi ali naglušni, teh pa je v DSO kakšnih deset. Radgonski dom je torej del prostorov posebej prilagodil za bivanje slušno prikrajšanih. Ob pomoči treh Lions klubov v Pomurju (Lendava, Ljutomer in Murska Sobota) ter donaciji nekaj pomurskih podjetij je namreč bilo vloženih šest tisoč evrov za namestitev induktivnih zank (svetlobni zvonec/lučka, posebna budilka) v prostorih DSO Gornja Radgona (v jedilnici in vhodni avli doma, kjer imajo tudi različne prireditve, v šestih sobah ter dveh etažnih jedilnicah). Ob tem se je za znakovni jezik, s katerim se lahko sporazumevajo gluhi in naglušni, usposobilo že 15 zaposlenih v domu, še dvajset prijavljenih pa bodo usposabljali v prihodnje.
Slovesnosti ob pomembni pridobitvi, katere so se še posebej razveselili gluhi in naglušni stanovalci, so se v radgonskem DSO udeležili številni gostje, predstavniki sponzorjev, stanovalci in njihovi svojci. Pozdravili so jih in o pomenu nove pridobitve spregovorili: direktor doma mag. Marjan Žula, Janja Romih državna sekretarka in vodja sektorja za storitve in programe socialnega varstva z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, mag. Cveto Uršič direktor direktorata za invalide RS, Zoran Vodopija guverner slovenskih Lions klubov, sekretar Društva gluhih in naglušnih Pomurja Branko Gornjec, strokovni sodelavec Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Adem Jahjefendić ter župan občine Gornja Radgona Anton Kampuš. V kulturnem delu programa sta nastopila gosta iz avstrijske Radgone, harfistka in violinist, zakonca Renate in Werner Fuhs, kar potrjuje odprtost radgonskega DSO. Hkrati pa je direktor Žula odprl zanimivi likovni razstavi, članice domačega likovnega društva Jasne Brunskole iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni ter Anje Kolenko iz Ljutomera, absolventke likovne pedagogike Univerze v Ljubljani.
Že pred slovesnostjo je potekala tudi krajša tiskovna konferenca, na kateri so spregovorili Marjan Žula, ki je ponosen na novo pridobitev in sploh dosežki doma v kratkem obstoju, Janja Romih, Cveto Uršič, Branko Gornjec in Zoran Vodopija. In vsi oni so bili enotnega mnenja, da gre za pomembno pridobitev, rešitev pa je boljša, kot tista, da bi denimo v Ljubljani zgradili dom za gluhe in naglušne. Boljše je torej, če bi tovrstne oddelke uredili po vseh slovenskih regijah, tako bi gluhi in naglušni lahko ostali v svojem okolju. Po besedah Romihove je v slovenskih domovih za starejše okrog 150 gluhih in naglušnih stanovalcev in ta projekt v bistvu omogoča, da so vsi stanovalci v domu lahko enakovredno vključeni v vse projekte doma. „To je zelo pomemben dogodek, saj gre za pilotni projekt. Zato lahko samo čestitamo vodstvu DSO Radgona, s katerim smo se hitro o vsem dogovorili“, je dejala Romihova. „Posebej je pomembno, da se ljudje zavedajo, da bodo tudi tukaj lahko komunicirali, saj se težko odločajo za dom, ko se bojijo, da se ne bodo mogli z nikomur pogovarjati. Tako pridobitev ni koristna samo trenutnim stanovalcem doma, ki imajo težave s sluhom, temveč tudi tistim, ki imajo morda zaradi slušne okvare pomisleke, da bi se za življenje v domu sploh odločili“, je dodal direktor DSO Marjan Žula, Cveto Uršič pa je dodal, da je gluhost ena najtežjih invalidnosti, saj ni vidna.
„Zato so ti ljudje še posebej izločeni in sploh hitro umrejo“, je dejal Uršič, ki je dodal, da je v Sloveniji registriranih nekaj nad 1300 gluhih in težko naglušnih starejših od 65 let. In ker jih je v institucionalno varstvo vključena le kakšna desetina, so dobrodošle enote v domovih, kot je radgonska. Da bodo tako vsi stanovalci enakovredni, je poudaril tudi sekretar Društva gluhih in naglušnih Murska Sobota Branko Gornjec, ki je izrekel priznanje zaposlenim doma, saj se jih kar 35 prijavilo za učenje znakovnega jezika. „To je dejansko zgodovinski dan za vse gluhe in naglušne. Upam samo, da se bo to širilo tudi po drugih domovih po državi“, je dodal Gornjec, ki je podobno kot vsi drugi govorci, zahvalili vsem, ki so kakorkoli pomagali pri projektu.
Vsi oni so pomagali, da so nekatere prostore DSO Gornja Radgona opremili s tehničnimi pripomočki za bivanje gluhih in naglušnih oseb. Da se bivalne razmere zanje bistveno izboljšajo, ni potrebno tako zelo veliko: elektronska TV zanka, svetlobni hišni zvonec, analogna vibracijska budilka in analogna budilka z bliskavico so naprave, ki so nameščene trenutno v šestih sobah, njihovim stanovalcem pa omogočajo gledanje televizije tako, da z glasnostjo več ne motijo drugih, s svetlobnim zvoncem so opozorjeni, če namerava kdo vstopiti, s posebnimi budilkami pa tudi pri bujenju niso več odvisni zgolj od drugih. Avlo in etažni jedilnici so v domu prav tako opremili tako, da bodo odslej dogajanje v teh skupnih prostorih lahko slišale tudi osebe s težavami s sluhom.
„Najbolj sem zadovoljen, da lahko sedaj gledam televizijo tako, da ne motim tistih v bližini“, pravi stanovalec Ludvik Vogrinec, prvi stanovalec v DSO Gornja Radgona, ki je začel uporabljati novo opremo in se nanjo še navaja. Odkar ima v sobi ojačevalec in indukcijsko zanko, lahko glasnost TV sprejemnika naravna na minimum, a jo v prostoru vseeno dobro sliši. Če bo zanimanje veliko, bodo dodatno opremili z omenjenimi napravami še več sob, pravi direktor Žula. Oseb, ki imajo težave s sluhom, je med starejšimi veliko in nekatere od novih naprav so jim lahko v pomoč, četudi še ne uporabljajo slušnega aparata. Zmogljivosti DSO Radgona, kjer je prostora za 150 stanovalcev (koncesijskih mest je od tega 132), so v glavnem še vedno zapolnjene, a z zelo veliko vloženega truda, pravi Žula, saj si nekateri stanovalci iščejo cenejše možnosti in odhajajo zaradi tega, drugi, zlasti iz osrednje Slovenije, se selijo bliže svojcem. Iz občine Gornja Radgona imajo okrog 40 stanovalcev, skupno slaba polovica stanovalcev je z območja radgonske upravne enote, ostali so od drugod, večinoma iz osrednje Slovenije.
Med najbolj pomembnimi dejavniki pri pridobivanju stanovalcev je cena. Pri tem so v prednosti javni domovi, torej tisti, ki jih je gradila država, saj je njihova cena oskrbnega dne bistveno nižja (v DSO Gornja Radgona 23 evrov). „Če bi v Sloveniji šli po poti, da bi se razvijali kot normalna socialna država, če bi standard ljudem rasel, potem ne vidim tako velikega problema tudi za nas koncesionarje, ki imamo višje cene, ker bi bilo vedno nekaj takih ljudi, ki bi si lahko privoščili tudi nekoliko boljši standard. Vendar pa ne gremo po tej poti, vedno večja revščina je in vedno težje bomo našli take ljudi. Dodatno težavo predstavljajo prevelike kapacitete na področju domske oskrbe starejših v pomurski regiji, saj je kar 7-odstotna pokritost glede na število prebivalcev namesto priporočene 5-odstotne. Podobni problemi nastajajo že tudi drugod po državi“, opaža Žula, razen v Ljubljani ni skoraj nikjer več čakalnih vrst.
DSO Gornja Radgona je tudi prvi dom starejših v Pomurju, ki je pridobil certifikat kakovosti E-Qalin. Uradno ga bodo prejeli 15. februarja, ob petletnici doma, zunanja presoja pa je potekala v začetku januarja letos. Obenem je to v državi prvi dom starejših med koncesionarji, ki bo prejel ta certifikat, in četrti med vsemi domovi starejših, kar je za tako mlad dom, pravi direktor Marjan Žula, velik uspeh, saj proces pridobivanja certifikata traja tri leta. "Čez tri leta pa bo ponovno presoja, tako da nikakor ne moremo zaspati na teh lovorikah," je dejal Žula, ki upa, da se bo uresničila napoved radgonskega župana Kampuša, da bi dom v celoti postal last občine. DSO pa je tudi pomemben delodajalec, saj zaposluje povprečno 80 ljudi.