Kamničanka Frančiška Škofič v Domu starejših občanov Gornja Radgona, obeležila 100-rojstni dan; Čestital ji je tudi kamniški župan Marjan Šarec V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer od začetka leta 2008 domuje okrog 150 starostnikov praktično iz cele države, imajo lepo tradicijo, da vsak mesec pripravijo praznovanje rojstnih dnevov tistih stanovalcev, ki v določenem mesecu praznujejo osebni jubilej. To so veseli in prijazni dogodki, še posebej prijetno pa je bilo v sredo, 17. marca, ko je prvič nekdo izmed stanovalcev obeležil častitljivi 100. rojstni dan. To je bila Frančiška Škofič, ki je svojo pomlad in poletje preživela pod mogočnim Stolom, jesen življenja pa preživlja tik ob reki Muri, na drugi strani države. In ob tem visokem jubileju je veseli in čili stoletnici so poleg zaposlenih na v DSO Gornja Radgona, na čelu z direktorjem, mag. Marjanom Žula, darila in šopke izročili, ter ji zaželeli zdravje, župan občine Kamnik, Marjan Šarec, predstavnica centra za socialno delo Kamnik, Maja Gradišek, in v imenu sorodnikov, nečak Cveto Završki. Ob harmonikarskih zvokih mladega harmonikarja Teodorja Bratuša, so svoji sostanovalki praznično himno, koliko kapljic, zapeli tudi številni stanovalci DSO Gornja Radgona.
Ob kozarcu radgonske penine in torti, katero v DSO spečejo ob tovrstnih jubilejih, smo med prijetnim klepetom izvedeli, da je Frančiška Škofič, bila rojena v kmečki družini v Pristavi na obrobju Mengša. Kot ena izmed šestnajstih otrok je rojena 17. marca 1911. Že kot mlado dekle se je zaposlila kot tkalka v podjetju Trak v Mengšu, kjer je tudi dočakala zasluženo pokojnino, katero uživa že 47 let. Vedno je bila samska, brez otrok in je živela z mamo Marijo, ki je tudi dočakala častitljivih 92 let. Dvajset let pred mamo pa ji je umrl oče. Ko ji je že v prejšnji državi umrla mama, se je preselila bratrancu Ivanu Cerarju v Kamnik, kjer je spet ostala sama. Zato so se predvsem nečakinje in nečaki odločili, da ji poiščejo dom, in so ga našli šele v Gornji Radgoni, kamor je med prvimi stanovalci prišla aprila 2008. Sama nam je povedala, da nikoli ni lepše živela kot v DSO Gornja Radgona. „To je pravzaprav raj, in nisem si niti mogla zamisliti, da so v nebesih ljudje živi“, nam pove stoletnica, ki posebej hvali osebje in pogoje v DSO.
Tako kot nikoli v življenju niti danes ni izbirčna pri hrani. Tudi kakšen kozarec še vedno rada obrne. Ko je še bila pod Stolom je veliko hodila v naravo, nabirala zdravilna zelišča, posebej brin. Prav brinjevec ji je posebej pri srcu in sama pravi, da je najbrž tudi zaradi preprostega življenja, sprehajanja v naravi, zeliščnih čajev, brinjevca ipd., dočakala takšno starost. Zaradi tega ni nikoli bolehala, danes pa se, predvsem zaradi starosti, prehitro utrdi, a je časa za počitek v DSO Gornja Radgona, kjer je najstarejša sploh, je več kot dovolj.