Tako nam je dejal , ob našem obisku na domu Alojz Štuhec iz Bolehnečic. Obiskali smo tisti dan, ko je skupaj s sorodniki, sosedni in prijatelji praznoval 70 letnico življenja. Živi v vasi ki so jo oddavna sestavljale kmetije. Vas je v ohranjenih pisnih virih prvič omenjena kot vas s 7 kmetijami (huben) in mlinom, pod imenom Galaseyczn leta 1430. Mlin je zagotovo deloval na rečici Ščavnici, ki se vije na robu Bolehnečic. Tako kot poroča vir, da so vas sestavljale kmetije, je tudi danes. Še le nekaj let nazaj, je v vasi deloval komaj kak obrtnik, predvsem kovač, kajti vas je bila izrazito kmetijska.
Ta kratek uvod vasi, o njej bi lahko pisali še veliko zanimivega, je le uvod v zapis o našem sogovorniku Alojzu Štuhcu, ki se je rodil 18. maja 1943. leta v Bolehnečicih, kjer živi in kmetuje vse življenje. Lujzek, tako ga kličejo, nam je dejal: »Na kmetiji sem se rodil in upam, da bom na kmetiji tudi umrl. Sem generacija, katera je doživela velike spremembe, tudi v kmetijstvu. Dolga stoletja je v kmetijstvu bila za delo vprežna živina, zdaj je na kmetiji traktor in druga mehanizacija. Doživel sem elektrifikacijo vasi, napeljavo telefonije, prihoda televizije, asfalta na cestah, regulacije reke Ščavnice, dvakrat komasacije zemljišč in melioracijo zemljišč. Doživel sem tudi nacionalizacijo zemljišč, ki je bila izvedena 1953. leta in denacionalizacijo 1993. leta, ko so nam bila vrnjena odvzeta zemljišča. Naštel sem le nekaj tega iz bližnje zgodovina, kar je vplivali na kmetovanje in življenje, nekaj je bilo negativnega, nekaj pa pozitivnega, kar je vplivali na življenje kmeta v našem okolju. Živim na kmetiji, katere kmečke korenine po pisnih virih lahko sledimo več kot 300 let. Na njej je kmetovalo 6 generacij družin Žabota in Štuhec. Vsaka generacija je kmetijo povečala, katera danes šteje 50 ha zemljišč.
Kot smo že omenili je Lujzek rojen staršema Frančiški in Karlu v Bolehnečicih. Kot 4 letnega otroka sta ga za svojega sprejela teta in stric Marija in Valentin Štuhec, ki nista imela svojih otrok. Po njima je podedoval posest in si na njej ustvaril družino. »Ja! Poročil sem se 1972 leta z ženo Matildo Kraba iz Kuršinc. Imel sem srečo, da sem na kmetijo pripeljal ženo, ki je kakor jaz s vsem srcem predana kmetovanju. Tako se lahko tudi njej zahvaljujem, da je kmetija dobro delovala in napredovala. Pri tem lahko potrdim kmečki ljudski rek, da žena drži pri hiši tri vogale. Ker sem v življenju imel veliko raznih družbenih funkcij, je bila žena sama predana delu na kmetiji. V družini so se nama rodili otroci Karolina, Alojz, Anica in Anton, ki so si ustvarili družine in naju obdarili s 65 vnukinjami in dvema vnukoma. Obiski otrok z družinami nama prinašajo veliko veselja. Ponosen sem, da so se vsi otroci prišli do fakultetne izobrazbe. Posebno zadovoljstvo mi je, da sin Alojz, ki je po poklicu agronom, z družino in ženo Metko, nadaljuje s kmetovanjem.«
Kot je znano, kmetija zahteva celega človeka. Kljub težkemu kmečkemu delu, je Lujzek, seveda od podpori žene in družine, tako je sam dejal, našel čas za delo na družbenem področju. O tem nam je dejal: »V življenju sem imel veliko raznih funkcij. Nekatere sem si naložil sam, nekatere pa so mi naložili drugi in se jim nisem znal izogniti. Ob tem sem zamudil veliko časa in prevozil večina kilometrov brez plačila. Lahko rečem, da sem s tem služil ljudem. Da sem to zmogel, to sem vam že povedal, se lahko zahvaljujem moji delavni ženi. To udejstvovanje mi je popestrilo kmečko življenje, ob tem pa sem pridobil tudi bogate izkušnje. Ugotavljam, da so v življenju najpomembnejše vrline: strpnost. Humanost in modrost, ki bi naj veljale v različno misleči človeški družbi.« Lujzek je skromen, Zato nam je položil na srce, naj ga preveč ne hvalimo in naštevamo, kakšne funkcije vse je opravljal. Razume se, da je bil najbolj dejaven v tistih organizacijah, ki so zadevale kmetijstvo in njegov kraj. Med tem mu je veliko pomenilo tudi delo pri gasilcih PGD Bolehnečici, ki je bilo vse od nastanka gibalo družbenega dogajanja v vasi. Zaradi njegove skromnosti bi naj ne naštevali njegovih funkcij. Toda eno, ki je zaznamovala našo slovensko samostojnost ne moremo. Lujzek je bil ustanovni član Slovenske kmečke zveze, ki je bila ustanovljena 12. maja 1988. leta v Unionski dvorani v Ljubljani, ki je kot je znano bila prva ustanovljena politična stranka v takratni, od komunistov vodeni, Slovenji, katera se je borila za samostojnost Slovenije. Veliko stvari smo še izvedeli, ko smo sedeli v njegovi »moderni kmečki pisarni«, ja prav ste prebrali, kjer stoji na pisalni mizi tudi računalnik, katerega Lujzek tudi uporablja. Izvedeli smo, da je bila Štuhečova hiša grajena 1848. leta iz kamna, ki je bil lomljen v sloviti »rüdi«, kamnolomu, v Oseku. To je bila prva zidana in z opeko krita hiša v Bolehnečicih. Lujzek danes biva v novi hiši, ki sta jo z ženo zgradila tik ob stari. Na pročelju hiše je vgrajena tabla z napisom: »Matilda in Aloj Štuhec 2002. Nihče ne gradi hiše le zase, kdor gradi, gradi svet drugim.« V tej hiši, katero, kot vse v Bolehnečicih, krasijo rože, složno v skupnem gospodinjstvu živita družini Štuhec. Lujzek je bil napreden kmetovalec. Zato je tudi čebelaril. Kot nam je dejal, so pri hiši čebele vsaj iz časa cesarice Marije Terezije. Tedaj je kmetija lahko koristila »gmajno«, le če je imela pri hiši vsaj štiri panje čebel. Lojzek jih je vedno imel več. Nič nismo omenili, da smo bili deležni praznovanja njegove 70 letnice življenja, ki je potekala v njegovi hiši, kakor so nekoč potekala vsa družinska slavja, bodisi poroke, sedmine in kaj drugega. Kot nam je dejal, so mu slavje pripravili otroci, za kar jim je nadvse hvaležen. Ob slavju se je zavijal tudi kulturni program v katerem so nastopali njegovi otroci, vnuki, sorodnik sicer komponist gos. Štuhec, ki je recitiral Kocbekove pesmi, in humorist Samo Tuš – Korl. Slavja se je udeležil tudi župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je sovaščan, z ženo Teo. Lujzek si je naložil osmi križ. Tega simbolizira križ s podpisi krajanov in drugih, ki so se udeležili njegovega praznovanja 60 letnice življenja. Ni treba posebej poudarjati, da ob takem dnevu slavljenec dobi darila. O tem nam je povedal: »Največje darilo je to, da so s svojim obiskom počastili moj 70 letni življenjski jubilej. Največje bogastvo je zdravje in lepa beseda, ki je človek deležen. Čutim, da me imajo moji radi in lahko rečem, da se med njimi počutim srečen. Seveda imam rad tudi jaz vse, ki me obkrožajo. Njihova ljubezen, je del mene, je del moje sreče. Ker vedo, da imam rad čebele, so mi moji otroci z družinami, kot darilo ob mojem življenjskem jubileju, postavili novi lepi čebelnjak, kjer bom lahko poslušal brenčanje mojih prijateljic čebel.«