Območje Gornje Radgone je Sloveniji in svetu dalo veliko številno znanih in priznanih ljudi različnih generacij in profilov, ki so s seboj v svet odnesli tudi ime Gornje Radgone. In v želji, da bi se jim vsaj malo oddolžili, že od leta 2006 v Aleji velikih na Maistrovem trgu v Gornji Radgoni pri cerkvi Svetega Petra in spominskega obeležja „Nikoli več“ postavljajo doprsne kipe zaslužnim ljudem, in sicer so po vrsti spomenike dobili: akademik dr. Anton Trstenjak, filozofski antropolog, psiholog in teolog - avtor kipar Mirko Bratuša, odkrit 29.9.2006. Drugi in tretji kip sta bila sočasno odkrita dne 16.12.2007. Drugi kip: Peter Dajnko, jezikoslovec in nabožni pisatelj - kipar: Lujo Vodopivec. Tretji kip: Anton Krempl, narodni buditelj, cerkveni pisec in zgodovinar - kipar: Mirsad Begić. Četrti kip: Manko Golar, pesnik, pisatelj - kipar: Drago Tršar – odkritje 17.10.2008. Peti kip: Jože Veršič, izdelovalec protetičnih pripomočkov - kipar: Matjaž Počivavšek, odkritje 16.6.2009. Šesti kip: Franc Simonič, bibliograf - kipar: Mirsad Begić, odkritje 2.10.2009. Sedmi kip: Janko Šlebinger, bibliograf in literarni zgodovinar - kipar: Metod Ferlinc, odkritje 21.6.2010. Osmi kip: Franc Veber, filozof - kipar: Jakov Brdar, odkritje 30.10.2010. Deveti kip: Johannes a Quila Derakespurga, slikar – kipar: Mirko Bratuša, odkritje: 1.10.2012. Deseti kip: general Rudolf Maister (rojen 1874, umrl 1924), borec za severno mejo, poveljnika Maribora, ob 100 - letnici bojev za severno mejo – kipar: Mirko Bratuša, kip odkrit: 23.11.2018.

    Sedaj poznavalci razmer ugibajo, kdo bo enajsti velikan, čigav kip bo postavljen v Aleji velikih iz Gornje Radgone in okolice ali pa tistih, ki so kaj pomembnega prispevali za mesto penine in sejmov. Znanih je nekaj pobud, in kot kaže, naj bi naslednji doprsni kip postavili Martinu Gabercu, rojenem 29. septembra 1883 v Pretrežu pri Slovenski Bistrici, 25. julija 1908 posvečen za duhovnika. Od 2. oktobra 1927 do svoje krute smrti, ko so ga med prihodom v nekdanjo skupno državo, 6. aprila 1941 ustrelili Nemci (prva žrtev 2. svetovne vojne v nekdanji Jugoslaviji op.p.), deloval kot župnik v Gornji Radgoni. Župnik Martin Gaberc je bil zaveden Slovenec in zvest branilec slovenstva. Že nekaj časa je predlagan tudi Ivan Kramberger, rojen 4.5.1936 v Negovi, 7.7.1992 ubit, dimnikar, inženir, politik, izumitelj, dobrotnik. Tretje ime Cilka Dimec Žerdin, dama med moškimi, rojena 1.4.1930 v Žižkih, umrla 19.5.2017, bila ravnateljica osnovne šole s prilagojenim programom, pisateljica, šahistka, častna občanka občine Gornja Radgona. In dokaj presenetljivo je prispela tudi pobuda, da se v Aleji velikih v Gornji Radgoni postavi kip tudi nekdanjemu predsedniku SFRJ, maršalu Josipu Brozu Titu, ki da je „največ postoril za današnjo Gornjo Radgono in ne samo mesto na Muri." Prav na reki Muri je leta 1969, skupaj z avstrijskim predsednikom Jonasom, odprl novi mest. Zanimivo je sicer omeniti, da pri urejanju Aleje velikih lepo sodeluje naš radgonski rojak iz Negove in akademski kipar Mirko Bratuša, ki je tako ali drugače sodeloval pri vseh dosedanjih doprsnih kipih.

   Kakorkoli že, prebivalce Gornje Radgone veseli dejstvo, da je skozi zgodovino na območju omenjene občine v preteklosti živelo veliko pomembnih ljudi, ki so bili takšni in drugačni vrhunski ustvarjalci. Že leta 1983 je znani Radgončan, upokojeni učitelj in ravnatelj ter amaterski zgodovinar zapisal, v svoji knjigi, ki jo je izdal le v ciklostiranem tisku v nekaj izvodih,  je naštel nekaj velikanov iz našega področja. Tedaj je med drugim zapisal: »Sploh bi se spodobilo, da bi  Gornja Radgona oblikovala poseben spominski vrt (park) v čast svojim možem, kakor so to storili Verženci kamor so postavili doprsna kipa Slavku Ostercu in Francu Kovačiču. Gornja Radgona ima celo več slavnih mož, s katerimi se lahko upravičeno postavlja pred svetom. Tu sta že Peter Dajnko in Anton Krempl, ki ima spominsko ploščo na »rojstni hiši«, ki ni njegova rojstna hiša; saj je bil rojen na Poličkem Vrhu, ne pa na Noričkem Vrhu. Dalje Šlebinger in Veber, a tudi vladni svetnik fizik Senekovič in bibliograf Franc Simonič, končno Jože Veršič, preprost izumitelj elastičnih protez udov nog in rok, ki jih je napravil med drugim celo za štajerskega nadvojvodo. Lahko bi pritegnili v širši krog tudi apaškega Matla, ki je bil profesor slavistike na graški univerzi, njegova stara mati je bila rojena Zemljič, kakor se mi je sama pohvalila; govoril je slovenski samo v prleški dialekt, ki se ga je naučil doma..."

    In ta velika Kocuvanova želja se je deloma že uresničila, saj stoji že deset kipov...