V njegovem rojstnem kraju Dragotincih je potekala slovesnost ob odkritju spominske plošče pokojnemu škofu, dr. Vekoslavu Grmiču, ki so jo namestili na hišo sedanjih lastnikov nove hiše, ki stoji na prostoru, kjer je stala tudi škofova rojstna hiša. Za postavitev spominskega obeležja, je poskrbela občina Sv. Jurij ob Ščavnici, katere častni občan je bil dr. Vekoslav Grmič. Na slovesnosti, katere so se udeležili sorodniki dr. Grmiča, vaščani Dragotincev in občani občine Sv. Jurij ob Ščavnici, župan Miroslav Petrovič, podžupan Ivan Fras, župnik Boštjan Ošlaj, svetniki občinskega sveta in drugi gostje, je bil slavnostni govornik prof. Srečko Reher.

Sama prireditev, katero je vodila Patricija Fras, se je pričela s polaganjem venca ob spomeniku dr. Vekoslava Grmiča v na Trgu Videm, v središču občine Sv. Jurij ob Ščavnici, kar sta ob spremstvu sorodnikov in drugih obiskovalcev storila župan Miroslav Petrovič in prof. Srečko Reher. Osrednja slovesnost se je odvijala ob hiši družine Kovačič, kjer je stala rojstna hiša dr. Vekoslava Grmiča, ki se je rodil 4. junija 1923. leta v Dragotincih, umrl pa 21. marca 2005. leta v Mariboru. Na slovesnost, ki se je pričela z nastopom Pihalne godbe Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je zaigrala slovensko himno, so v kulturnem programu nastopale Jürjovške ljudske pevke in z recitalom učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici. Navzoče je najprej pozdravil župan Miroslav Petrovič, ki je v svojem kratkem nagovoru poudaril pomen Grmičevega delovanja, kot škofa, profesorja in pisca. Kot je dejal je bil mednarodno priznan teolog, družbeno kritični pisec in pokončna osebnost, ki je odpiral nova obzorja slovenskemu krščanstvu narodni prihodnosti. V občini je bil spoštovan, kar dokazuje, tudi to, da je v središču kraju obeležen s spomenikom, je pa bil tudi imenovan za častnega občana njegove rojstne občine. Župan se je zahvalil družini Kovačič, da je dovolila postaviti ploščo na njihovo hišo, vsem, ki so se udeležili prireditve, ter slavnostnemu govorniku prof. Srečku Reherju, ki je obširno predstavil življenje in delo dr. Vekoslava Grmiča.

„Danes pa je prav tako prazničen dan za družino Kovačič, ko se bomo z odkritjem plošče poklonili njihovemu »stričku« Vekoslavu: kritičnemu mislecu in v svetu poznanemu teologu, iskalcu resnice in večne resnice, humanistu, uporniku in velikemu Slovencu. Vsi smo le na poti je zapisal v Uvodu v knjigo Resnica iz ljubezni. Zato je naše življenje »podobno napornemu potovanju«, ki nam ne dovoljuje, da iz »resnice naredimo malika«. Grmičeva pot je bila v dvainosemdesetih letih življenja zaznamovana s številnimi postajami. Najprej tistimi, ki se nanašajo na njegovo pastoralno dejavnost in upravne funkcije in omogočajo razumevanje njegove teologije in odnosa do družbene stvarnosti: 17 let je deloval kot župnik na Vranskem, potem je bil 5 let škofov vikar, 5 let generalni vikar mariborske škofije ter dve in pol leti kapitularni vikar. Potem tiste, ki se nanašajo na njegovo pedagoško delo na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Oddelku v Mariboru: 37 let je bil predavatelj dogmatične teologije na teološki fakulteti in predstojnik katedre za sistematično teologijo. Vmes pa je predaval tudi po številnih evropskih univerzah. Z njegovim pedagoškim delom je povezano tudi delo vzgojitelja: 12 let je bil ravnatelj mariborskega bogoslovja in vzgojil, kar nekaj generacij duhovnikov. Slovenski kulturni prostor pa je zaznamovalo tudi njegovo uredniško delo: 14 let je bil predsednik Mohorjeve družbe v Celju. Z domačinom Edvardom Kocbekom in dr. Stankom Cankarjem pa je leta 1971 ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik“.

Grmičeva življenjsko pot je gotovo usodno zaznamoval 27. februar leta 1968, ko ga je papež Pavel VI. v skladu s svojo vzhodno politiko pri 45 letih imenoval za pomožnega mariborskega škofa. To je bil za mladega prodornega koncilsko orientiranega profesorja na teološki fakulteti izziv, da prevetri takratno slovensko cerkev, ki je še globoko tičala v katolicizmu 19. stoletja in predvojnem integrizmu ter klerikalizmu, nezmožna pa sprejemati izzive sodobnega sveta in vzpostaviti dialog s takratno socialistično oblastjo. Dvanajst let kasneje so se razmere v Cerkvi bistveno spremenile. Med tem je postal papež Poljak Janez Pavel II., ki ni imel več nikakršnega posluha do vzhodne politike Pavla VI. Kar dve leti in pol je v Mariboru odlašal z imenovanjem škofa ordinarija. Grmič ni več sodil v njegov koncept odnosa do realnega socializma, kakršnega je poznal na Poljskem. V pogovoru z njim je Grmič zavrnil, da bi odstopil od prizadevanj za dialog med komunizmom in krščanstvom in s tem tvegal, da ne bo imenovan za mariborskega škofa. Kasneje pa se je pokazalo, da je bil zaradi vpliva na mlade moteč tudi za takratno komunistično oblast. Jeseni leta 1980 se je ob imenovanju dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa odpovedal službi pomožnega škofa in ravnatelja v bogoslovju, druge funkcije pa so mu tako jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj osamiti, nalepili pa zaničljivi epiteton »rdeči škof«. Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob 70-letnici mu je končno papež Janez Pavel II. v osebnem pismu priznal, da takrat ni razumel njegovih argumentov.

Govornik Rehar je v nadaljnjem govoru obširneje predstavljal njegove dosežke njegovega plodnega delovanja. Svoj govor pa je zaključil z besedami: „Grmičeve misli danes enajst let po smrti postajajo vedno bolj aktualne, marsikatero od teh potrjuje tudi sedanji papež Frančišek, ko opozarja na številne grehe: v predlanskem božičnem voščilu je naštel petnajst bolezni vatikanske kurije, ki se kažejo kot »eksistencialna shizofrenija«, »socialni ekshibicionizem«, »duhovna alzhajmarjeva bolezen« in želja po oblasti. Opozoril pa tudi pred naglavnimi grehi: pohlepom, egoizmom in mislijo, da je nekdo nesmrten...Kurija, ki ni sposobna kritičnega mišljenja, ki se ni sposobna prilagajati času, je kot telo brez duha. Znova pa opozoril tudi na socialne grehe, ki jih povzroča liberalni kapitalizem. Kljub temu, da se je Grmič pokazal kot odločen, včasih oster kritik, je bil neomajno zvest nauku cerkve in evangeliju, tudi takrat ko je kritično presojal socialno krivični družbeni red in zablode slovenskega katolicizma, ki je bolj stavil na svojo ekonomsko in politično moč, kot na duhovno poslanstvo. Opozarjal je, vendar mu je zaradi izrinjenosti iz cerkvenega življenja ostala le moč govorjene in zapisane besede, ter pričevanjska vloga, ki se je pokazala v premočrtnem zavzemanju za pravičnejši družbeni red, ki bi človeku omogočal osebno dostojanstvo in primerne življenjske pogoje za njegov vsestranski razvoj. Njegovem liku pokončnega, dialoško odprtega človeka pa bo pričala tudi spominska plošča, na mestu, kjer se je začela njegova življenjska pot in kamor se je vedno znova vračal, v zadnjih letih življenja vse večkrat“.

Ploščo so, po blagoslovu, ki ga je opravil jurijevški župnik Boštjan Ošlaj, svečano odkrili župan občine Miroslav Petrovič, prof. Srečko Reher in nečakinja dr. Vekoslava Grmiča, Slavica Kovačič, ki živi z družino v hiši na kateri bo odslej stalo to obeležje.