V lepem vinorodnem okolju nad Gornjo Radgono in Radenci, se potrjuje, da lahko v sožitju živijo mnoge različne živali... Potepati se te lepe in sončne dni po idiličnih hribčkih vinorodnih Slovenskih goric je dejansko pravo uživanje, in pravi obliž za srce in dušo. Lepa in pisana narava, pridni in prijazni ljudje, povsod lepa beseda..., so prav tisto kar mnogi potrebujemo ob današnjem tempu življenja. In če ob tem naletiš na pravljično dogajanje kot je to primer v Ivanjševskem Vrhu, streljaj od Gornje Radgone, kjer v sožitju živijo ljudje, domače komercialne živali, hišni ljubljenci in divjad, potem nikakor ne moreš ostati ravnodušen. V omenjenem vinorodnem kraju namreč z mamo, 66 - letno Julijano Fišer ter, 63 – letno teto Angelo Rožman, živi Anton Fišer, ki se ukvarja s kmetovanjem, predvsem živinorejo. V hlevu je veliko goveje živine, potem kar nekaj ovac, pa tudi nekaj prašičev (med njimi pet vietnamskih), nekaj perutnine ipd. Toda to ni vse, kajti pri lepo urejenem kmečkem gospodinjstvu, imajo radi tudi ostale živali. Poleg desetin komercialnih živali, je pri hiši še šest mačk, trije kužki in verjeli ali ne – srnjaček. Vsi so enakovredni, vsi siti in zadovoljni, vsi obkroženi z ljubeznijo in prav zaradi tega tudi sami žarijo od ljubezni.
Nič nenavadnega ne bi bilo, saj mnogi ljudje imajo radi vse živali (žal v bližini Fišer – Rožmanovih je ravno nasprotni primer trpinčenja psa), če pri prijazni domačiji v Ivanjševskem Vrhu 57 ne bi bilo srnjačka, ki so ga poimenovali Piki. Postal je pravi hišni ljubljenček, vse skupaj pa je še bolj neverjetno ob dejstvu, da ga je domov praktično pripeljala ena izmed domačih psičk – majhna Nera. Ob njej in šestih debelih mačkah, je še psička Pika in najmlajši član družine – zlati prinašalec Medo, ki je trenutno najbolj nagajiv, a ga čez dober mesec – januarja 2009 čaka kastracija in tudi on bo bolj umirjen. Prijazni sestri Rožman-Fišer nam povesta, da ne želijo, da bi se živali nenadzorovano razmnoževale in potem trpele. Ko gre za srnjačka, ki je nekaj posebnega pa ne moremo mimo dejstva, da ga je dobro sprejel tudi lovski čuvaj Janko Vrbnjak, ki se vedno zanima kako gre prijaznemu fantku, ki priteče zraven na vsako povabilo.
„Bilo je maja letos, ko sem spodaj kosila travo za živino. Naenkrat sem zaslišala, da psička Nera laja. Malo zatem je za njo prišel še čisto majhen, lačen in izmučen srnjaček, katerega smo potem navadili na dudo, katero tudi sedaj rad potegne, čeprav sedaj pase in je vso hrano, tudi skupaj s psi. Vsako jutro je prvi na vrsti za mleko, potem ga dobi še opoldan in zvečer, vmes pa vse drugo. Vmes odide v gorice in gozd, a se vedno vrača domov. Vsi smo ga veseli in ga imamo radi. Pri nas bo lahko ostal koliko bo pač želel, enako bo dobil mleko dokler ga bo pil, če pa odide mu bomo zaželeli dolgo življenje“, nam je razlagala Angela, ki še sama ni mogla verjeti očem, ko je srnjaček prišel domov, in so še imeli nemškega ovčarja (žal je zaradi starosti in bolezni vmes poginil), ki pa tudi ni niti zalajal na srnjačka. Enako tudi nobena njihova žival ga sedaj ne napada, še več; Piko je glavni pri hiši.
Pa naj še kdo reče, da živali, takšne in drugačne, torej tudi „najhujši sovražniki“ ne morejo živeti v sožitju. Le človeško ljubezen in razumevanje potrebujejo. A žal, pogosto smo priča, da temu ni tako, saj prav ljudje povzročamo trpljenje tudi živalim...