Ko smo bili povabljeni na obisk Marije Cafnik, ki je tiste dni praznovala 100 letnico rojstva in jo je obiskal poslanec v Državnem zboru ter župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, si nismo mogli predstavljati, da se bomo lahko pogovarjali s tako čilo stoletnico. Po županovem obisku, katerega je bila vesela, smo se z njo zapletli v razgovor, kjer smo izvedeli veliko zanimivega iz njenega življenja. Čila in zdravega duha, nam iz svojega življenja povedala marsikaj zanimivega. Kot je sama omenila, bi vse kar ima za povedati ne šlo v debelo knjigo.
Rodila se je v družini Zorčič v Vukovju pri Pernici, 22. oktobra 1907. leta, v kateri so se rodile 4 hčerke. Po osnovni šoli se je pri Mariji Vukelič v Jarenini izučila za šiviljo in se zaposlila pri Justini Fridau na Studencih v Mariboru. Tam je leta 1928 opravila mojstrski izpit. Leta 1929 se je v tedanji Šmarjeti ob Pesnici, poročila s Francem Cafnikom, ki je bil rojen 1903. leta, umrl je 1983. leta, in je bil po poklicu kolar. Po poroki sta se naselila v hiši blizu Hrastovca, ki je bila last bogataša Ornika iz Ptuja. Po 12 letih viničarstva, sta si kupila v Hrastovcu, kjer sedaj živi, zemljo in si gradila hišo, v katero sta se vselila 1948. leta. Po poroki sta oba odprla, vsak svojo, mož kolarsko ona šiviljsko, obrt, ki sta jo vodila vse do časa ustanavljanja zadrug. Marija je v času, ko je imela obrt, izučila 5 vajenk. Ker nista hotela v zadrugo sta obrt odjavila, delala pa na črno, da sta lahko preživljala družino. Ob tem sta, kakor pri vsaki hiši, redila po tri krave in svinje, kar je dajalo pomemben delež za preživetje družine.
Ob obujanju spominov na minula leta so se ji tu in nam orosile oči. Kako se tudi ne bi, ko pa je doživljala težke trenutke v svojem življenju. V zakonu se jima je rodilo10 otrok, od katerih jih živi pet. Prav pri naštevanju otrok se ji je ustavila beseda. »Začela se je druga svetovna vojna. Ob napadu Nemcev so se jugoslovanski vojaki predali z belo zastavo in se razbežali. Za sabo so pustili municijo. Prav ta je bila usodna za moje tri sinove. Bila je nedelja, veliki petek, 11. aprila 1941. V kuhinji sem mesila testo za velikonočni kruh. Nenadoma sem slišala strašen pok. Šla sem pogledat, kaj bi to bilo.V grozi sem zagledala prizor. Mojih sinov, starih 7, 8 in 10 let, ni bilo več. V sekundi jih je raznesla mina, s katero so se igrali.«
Doživljala je tudi srečne trenutke. Veliko ji je pomenilo lepo družinsko življenje. Z možem sta z otroki doživljala lepe trenutke. Vesela je, da jo otroci z družinami radi obiščejo. Tudi tega, da si je sin Pavel, pri katerem živi, ustvaril družino, da na stara leta ni sama. Kljub letom še vedno kuha za vso družino. Kot je ob našem obisku povedal sin Pavel, mama rada zakuri v štedilniku, drva zanj pa si iz drvarnice prinese sama.
Veliko zanimivega nam je povedala tudi iz življenja na vasi v preteklosti. Spominja se časov, ko je v Maribor peš nosila sir in smetano, ter »našopane«(na silo krmljena perutnina) kokoši in piščance. Tudi na tak način prišli do denarja, ki so ga potrebovali za preživljanje in dokup zemlje. Spominja se še pešpoti po katerih je hodila k maši v Voličino.