V dislociranih manjših skupnostih je življenje bistveno udobnejše in človeku primernejše kot pa v samem Zavodu Hrastovec – Trate... Na Partizanski ulici v Gornji Radgoni, kjer domujejo stanovalci dislocirane enote Radgona 1, ki so se iz Zavoda Hrastovec – Trate, tam preselili natanko pred devetimi leti (septembra 2002), je potekalo izjemno prisrčno, tradicionalno srečanje, na katero so stanovalci omenjene dislocirane enote, medse povabili svojce, znance, prijatelje, sosede, občanske zagovornike in druge goste, s katerimi imajo zelo dobre prijateljske odnose. Minilo je že devet let odkar so Radgončani zelo lepo sprejeli medse nove stanovalce, s katerimi dobro sodelujemo. Kljub nekaterim skeptikom, ki so menili, da „v soseščino do dobro sprejemati takšnih ljudi“, so se stanovalci hitro vključili v vsakodnevno življenje in so postali pravi Radgončani. In tako oni, kot njihovi gostje, skupaj jih je na tokratnem srečanju bilo vsaj 50, so ponovno bili zelo veseli ob nekajurnem druženju. „Lepo nam je tukaj, saj smo enkratno sprejeti in sedaj smo ob pomoči mnogih, ki so nam vseskozi stali ob strani, postali pravi domačini, enaki z ostalimi Radgončani. Zato smo znova medse povabili nekaj tistih, ki so nam še posebej pomagali pri vključevanju v kraj, saj smo želeli z njimi preživeti nekaj prijetnih uric. Enako so zraven prišli še nekateri gosti, potem svojci in prijatelji naših članov, sosedje, pa naši gostje iz še nekaterih sorodnih dislociranih enot, in še kdo, tako da smo se vsi imeli zelo lepo“, je v imenu članov omenjene dislocirane enote povedala njihova voditeljica Branka Zemljič, ki je lahko upravičeno ponosna, da so se »njeni« člani tako dobro povezali z občani Gornje Radgone.
Vsi skupaj so se družili, pogovarjali, veselili in ob zvokih harmonikarjev Kikija in Tomija, tudi zaplesali, uživali ob dobrem prigrizku in napitkih, kajti v enoti ne uporabljajo alkohol. Vse prisotne je pozdravil tudi radgonski župan Anton Kampuš, ki je med drugim dejal, da v „Radgoni vedno držimo vsi skupaj, in zato smo z veseljem medse sprejeli tudi nove stanovalce. V imenu Centra za socialno delo Gornja Radgona je prisotne pozdravila Slavica Toplak, v imenu Rdečega križa, Silva Vračko, v imenu Hospica pa Anica Kramberger. Pozdravne besede je članicam in članom enote ter drugim prisotnim nameni tudi radgonski župnik Franc Hozjan. Vsekakor je bil zraven, enako kot vedno ko gre za »njegove« enote, tudi direktor Zavoda Hrastovec Trate Josip Lukač, ki gotovo ima tudi največ zaslug za zadnja pozitivna dogajanja povezana z omenjeno ustanovo. Poleg pozdravnega nagovora vsem prisotnim pa je Lukač med drugim poudaril, da je radgonska enota ena prvih tovrstnih enot s katerimi so po navodilih EU, začeli razseljevati In v tem času je že nad 300 ljudi zapustilo zidine graščin v Hrastovcu in Tratah. „Ljudje si to želijo in jim je potrebno to omogočiti. Glavno je sožitje in to se je v Gornji Radgoni potrdilo že od samega začetka“, je med drugim dejal Lukač, ki je zahvalil, ne le županu Kampušu, temveč vsem Radgončanom, med katerimi se mnogi trudijo, da bi stanovalci bivalnih enot imeli kar se da lepše življenje. Je pa direktor Zavoda Hrastovec – Trate naznanil možnost, da bodo, zaradi neustreznosti prostorov na Partizanski ulici v Gornji Radgoni, morali razseliti stanovalce Bivalne enote Gornja Radgona 1, z zadovoljstvom pa je dodal, da so v Hodošu prevzeli upravljanje predvidenega doma za ostarele.
Ugledni domačin iz Gornje Radgone Thomas Čuk, sicer prvi občanski zagovornik (zastopnik stanovalcev bivalne enote“, ima posebej odlično mnenje o »novih« Radgončankah in Radgončanih. »Sam sem naključno, preko prijatelja, ki dela v zavodu, že pred leti, prišel v kontakt s stanovalci zavoda in potem s člani dislocirane bivalne enote v Gornji Radgoni. To so fini in prisrčni ljudje in sem vesel, da se z njima družim. S temi ljudmi nihče nima težav. To niso »omejeni« ljudje, kot jih nekateri imenujejo, temveč stvari dojemajo na malce drugačen način in predvsem imajo svoj način razmišljanja in jih moramo sprejeti takšne kakršni so. Oni so najbolj veseli ljudje, če si jim pripravljen prisluhniti in jih tudi razumeti. Kaj pa če s(m)o prav »normalni« ljudje omejeni glede svojih zaznav in se oklepamo neki starih, že zdavnaj preživelih miselnih vzorcev? Očitno je zdaj napočil čas, da se hkrati s »padanjem« evropskih mej rušijo tudi naše notranje ovire do sprejemanja drugačnosti. Zelo sem ponosen na Radgončane, da so te ljudi sprejeli medse kot za svoje, in da ni bilo kakšnih nasprotovanj, kot se to rado dogaja kje drugje ob gradnji kakšnih »spornih« objektov kot so materinski domovi ali sakralni objekti nam tujih religij ipd.«, je med drugim dejal Thomas Čuk
ZA ČLOVEKA DOSTOJNO IN HUMANO ŽIVLJENJE…
Sicer pa takšne stanovanjske skupnosti ali bivalne enote v katerih poteka življenje oseb s posebnimi potrebami, poznajo v Evropi že vrsto let. V Zavodu Hrastovec-Trate pa so začeli to idejo uresničevati leta 2001, nekako ko je na direktorsko mesto prišel omenjeni Josip Lukač, ki je končal magisterij sociologije, in ki je že pred časom dojel, da je tudi tem ljudem potrebno zagotoviti človeka primerno in predvsem humano življenje. Omenjeno ustanovo, kjer je sicer v prijaznem okolju, toda v zelo slabih razmerah prebivalo 620 (sedaj je število bistveno znižano, menda že prepolovljeno) ljudi iz vse Slovenije. Po besedah direktorja Josipa Lukača, nameravajo počasi popolnoma izprazniti, še zlasti gradova v Hrastovcu in Tratah, ki naj jih predali kulturnem ministrstvu, vse varovance pa preseliti v bolj primerne bivalne razmere. Zavod Hrastovec – Trate je zanesljivo najboljša in tudi največja socialno varstvena ustanova v Sloveniji, hkrati pa kot pravi direktor Lukač, tudi najboljša tovrstna ustanova v vsej centralni Evropi, in to ne samo na organizacijskem in strokovnem področju temveč tudi v smislu dviga kvalitete bivanja in življenja ljudi, ki pri svojem življenju potrebujejo določeno pomoč.