Pisanje nekrologa o Rudolfu Kuru iz Kunove pri Negovi, bolj je bil znan pod imenom Dolfek, je zahtevna naloga. Zakaj? Dolfek, je bil znan v svoji okolici in tudi širše. Njegovo življenje so zaznamovali številni življenjski mejniki. Bil je eden tistih, ki je bil vedno na razpolago ljudem in organizacijam, če je bila potrebna kaka pomoč, zlasti s svojim udarniškim delom. Da je tako je potrdila njegova zadnja pot na negovsko pokopališče, kjer je našel svoj poslednji mir pri ženi Ceciliji, ki mu je, dokler je živela, stala ob strani.
Dolfeka, je na poslednjo pot, katera je peljala na negovsko pokopališče 27. januarja 2012, spremljala velika množica, tistih, ki so ga poznali in spoštovali. Spoštljivo so ga na njegovi zadnji poti spremljali številni domači gasilci in gasilci sosednjih društev. Žara z njegovimi posmrtnimi ostanki je v rokah gasilca potovala skozi dolgi špalir ki so ga formirali gasilci v svečanih uniformah. Dolfek ni bil predan samo gasilcem pač pa tudi cerkvi. Prav zato je njegova poslednja pot iz mrtvašnice na pokopališču vodila v cerkev, ki je bila njegov »hram«, v katerem na oltarju stoji Marija, ki ga je, kot je sam dejal, varovala skozi življenje. Tu se mu je ob zahvalni maši župnik Jože Horvat, zahvalil za njegova dobra dela in med drugim dejal: »Pri tej sv. maši zadušnici, ki jo darujemo za pokojnega Rudija bomo bogu hkrati izrekli tudi hvala. Hvala za njegov zgled življenja pokončnega in praktičnega kristjana, hvala za njegovo požrtvovalno in vestno delo v župniji, hvala za njegovo veliko ljubezen do družine, hvala za njegovo dobroto, ki smo jo bili mnogi deležni.« Iz cerkve, kjer v obliki posmrtnih ostankov, zadnjič spremljal službo božjo, je žalna povorka peljala na negovsko pokopališče. Na tej poti je bil, če rečemo v prispodobi, njegov zadnji pogled na Negovo, ki jo je kot otrok iz zaselka Negovski Vrh, gledal, ko je korakal v šolo. Ob grobu, ki ga je obkrožila množica žalujočih in tistih, ki so ga imeli radi, je njegovo življenjsko zgodbo predstavila dolgoletna Negovčanka, ki ga je kot nekdanja ravnateljica OŠ v Negovi dobro poznala, Dragica Starovasnik. S tresočim glasom je med drugim povedala: »Sanjal sem, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. V teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Zrl sem se nazaj , kakor v filmu sem videl vsak dan svojega življenja, vidne so bili dvojne sledi v pesku: moje in gospodove. Šel sem naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se, in spet gledal nazaj. Opazil sem, da so na nekaterih mestih vidni samo eni sledovi. To so bili najtežji dnevi mojega življenja, ko sem prestal največ strahu, bolečine in trpljenja…«
Dalje je v svojem poslovilnem govoru nizala številna poglavja njegovega, rekla je Rudijevega, življenja. Rodil se je 4. aprila 1920. leta v zaselku Negovski vrh, materi Ani Kur, kot nezakonski otrok. Že kot otrok si je služil kruh kot pasti. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Negovi, se je pri krojaču Vogrincu v Policah pri Gornji Radgoni izučil za krojača. Kot krojaški pomočnik je delal pri Sv. Trojici, Lenartu, v tovarni Hutter v Mariboru in pri krojaču v Jarenini. Tu se je končala njegova krojaška kariera, kajti bil je nasilno mobiliziran v vojsko. Ker se je izogibal vpoklicu v nemško vojsko, je bil pri Sv. Juriju ob Ščavnici, obsojen na smrt, na katero je čakal na gradu Borl. Ob pomoči mame Ane in obljubi, da se bo odzval pozivu v nemško vojsko, je bil pomiloščen. Da bi se izognil nemške vojske se je na hitro, leta 1942, poročil z Ciliko Zernec, na veliko Zrnecovo kmetijo v Kunovi, kjer je živel do konca svojih dni. Tudi poroka ni pomagala. Moral je zapustiti ženo in dom ter oditi v nemško vojsko. Tam je bil na frontah trikrat ranjen, a se je srečno vrnil domov. Toda tudi doma ga niso pustili pri družini, saj je moral leta 1948. na dosluženje v jugoslovanski vojski. Ko se je vrnil, je vse svoje življenje posvetil kmetovanju. Le redko je sedel za šivalni stroj. Njegova družina je rasla. Rodile so se hčerke Mimika, Anica in Silva, razveselilo pa ju je rojstvo sina Vilija, ki je veren naslednik kmetije. Ob tem sta posvojila še Marijo Kavčič, ki je bila sestavni del družine. Razveseljevali so ga tudi vnuki .
Ob žena Cilika in Dolfek, sta bila dobrotnika. Največ dobrotljivosti pa je razdajal Dolfek. Njegovo udarniško delo se je odražalo pri gradnji prvega gasilskega doma v Negovi, ki so ga gradili 1949. leta, izdelave opeke in gradnje učiteljskega bloka v katerem je bil predviden prostor za ambulanto, ter vzdrževanju cerkve in župnišča. Kot gasilec in ustanovni član PGD Negova, ki je bilo ustanovljeno 1948. leta, je bil vseskozi pripravljen pomagati. Za to je prejel številna gasilka odlikovanja.
Kot je bila navada v preteklosti, je govornica Dragica v nagovoru pokojnega Rudija vikala, ter svoj čustveno obarvan nagovor zaključila z besedami: »Spoštovani Rudi, vsa ljubezen ki ste jo ustvarili in dajali, je še vedno tu, še živite naprej v srcu vsakogar, ki ste se ga dotaknili z ljubeznijo dobroto in spoštovanjem.«
Od pokojnega se je z besedami poslovil tudi predsednik PGD Negova Slavko Lončarič, ki je v svojem nagovoru, izrazil veliko zahvale za najstarejšega člana in veterana. Kot je dejal je bil Dolfek ves predan gasilstvu. V mlajših letih kot operativec, pozneje pa dejaven v organih, ter posebej pri številnih akcijah. Dokler je mogel fizično, pozneje pa tudi organizacijsko, ter tudi materialno pomagal k razvoju društva. Bil je vzor gasilcem, zlasti mlajšim.