Ob šumenju reke Ščavnice, ki se je pretakala skozi njegov, edini na tej reki delujoči mlin, je 28. julija v svojem domu, v Lastomercih pri Negovi, zaspal Lovrenc Kramberger. Ker so ga vsi poznali pod imenom Lenc, bo tak šel tudi skozi naš spominski zapis. Rodil se je, kot tretji otrok, od enajstih, koliko se jih je rodilo viničarski materi Jožefi, rojeni Mletljak, in očetu Francu Krambergerju, v Ženjaku. Rojen je bil v kraju, ki je po svetu zaslovel z zgodovinskimi, Negovskimi čeladami. Tam mu je, 7. avgusta 1929. leta, stekla zibelka. Odraščal je v sobi, v kateri je oče izdeloval letalo, s katerim se je želel s svojimi močmi, dvigniti v višave. Bil je zadnji od živečih, priča njegovemu nastanku. Gotovo je Lencu, ki je opazoval nastajanje tega takratnega »čudeža« ostalo kaj v njegovih spominih, ki jih je uresničeval skozi gradnjo mina na veter. Kakor mnogim viničarskim otrokom, tudi Lencu življenje ni bilo lahko. Že kot šolar je služil za pastirja pri Roškarovem Tuneku(Anton Karlo) v Negovski vasi, nato pa kot hlapec pri znameniti družini Konrada Breznika, prav tako v Negovski vasi. Bil je živa priča, po krivici odpeljanih in usmrčenih, gospodarja Konrada in njegove žene Micike.
Po končani šoli ga je gnala želja pa poklicu. Čeprav se je pri očetu priučil, to je tudi delal, pokrivanja streh s slamo, pletenja košev iz slame in šibja, pletenja vrvi in štrikov iz prediva, zidarstva in malarstva, se je pri Mihaelu Sitaru, ki je imel mlin ob Negovskem jezeru, izučil za mlinarja. Želja, da bi imel svoj mlin se mu je izpolnila 1950. leta, ko sta skupaj z očetom kupila nekoč Truječov, tedaj Fašalekof, mlin na reki Ščavnici, kjer si je z ženo Miciko, ki je umrla le dve leti pred njim, ustvaril dom, v katerem se jima je rodil sin Jožek. Ker je mlinarstvo šlo v zaton, se je zaposlil, kot traktorist na tedanjem Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, nato pa je vse do upokojitve delal kot cestni delavec pri CP Maribor. Kar 9 mesecev se je udeleževal mladinskih delovnih brigad, v Negovi, na železniški progi Šamac - Sarajevo in na cesti Bratstva in enotnosti Zagreb–Skoplje.
Ko je odšel v pokoj ni miroval. Še bolj se je predal svojemu delu. Mnogim je nudil svojo zidarsko znanje, pokrival, redka slamo krita poslopja, še največ časa pa je posvetil pletenju košev iz šibja. Svojo znanje o kritju streh s slamo, je prenašal na mlajše. Ponosen je bil na svojega učenca Antona Golnarja iz Sovjaka pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki danes kot podjetnik ohranja s slamokrite objekte po celi Sloveniji. Svoje slamkrovsko znanje je razkazoval tudi v sosednji Avstriji. Tisoči obiskovalci KŽS v Gornji Radgoni, so se z njim srečali, ko je na sejmu prek TIC-a Gornja Radgona, predvsem po zaslugi tedanjega vodje Nade Golob, ki je cenila njegovo etnografsko ohranjanje rokodelske obrti, ko je pred njihovimi očmi pletel koše iz šibja. Ob tem je v svojem značilnem slogu znal nagovoriti slehernega obiskovala, ter z njim izmenjati kako besedo. Svojo dejavnost je podkrepil s številnimi fotografijami, zlasti njegovega mlina, na katerega je bil še kako ponosen. Njemu, gre zasluga, da je ohranjena stara struga reke Ščavnice in njegov, sedaj mu rečejo Lenčov, mlin.
Veliko, veliko, bi še imeli povedati. Toda naj bo ta skromen zapis spomin na moža, katerega je vse življenje zaznamovalo delo, ki ga je opravljal z velikim veseljem. Z delom je, kljub bolezni, ki ga je dajala leta in leta, prenehal le malo pred smrtjo. Mnogi, ki so ga obiskovali v času bolezni, so rekli: »Ko Lenc leži v postelji, je zanesljivo močno bolan.« In je tudi bil, kajti čas življenja se mu je hitro iztekal. Imel je srečo, da je ob sebi imel dobrega in edinega sina Jožeka, ter snaho Majdo, ki sta zanj skrbela, ko mu je umrla žena, ter zlasti v času bolezni. V veliko veselje sta mu bila vnuka Boštjan in Robi, ki sta bila, kot je sam dejal, njegova »bogova«. Rad jih je imel, rada sta »dedeka«, tako sta mu rekla, imela vnuka. Lenčove in Micikine vzgoje in ljubezni so bili deležni še njegovi nečaki: Bojan, Boris in Danijel, ki so ga v zahvalo, za lepo otroštvo, ki so ga preživeli pri njima, spremljali na zadnji poti. Posebno ljubezen do dedeka, je ob poslednjem odhodu dedeka iz hiše izkazal vnuk Boštjan, ki je ob zvonjenju zvona, katerega je ob mlinu postavil Lenc, pognal mlinsko kolo in mlinski kamen. Šumenje vode, mlinskega kolesa in ropot mlinskega kamna, je kakor večna glasba, ki je Lenca spremljala od dni, ko je kot vajenec v Sitarjevem mlinu, je zaprlo knjigo Lenčovega zemeljskega življenja. Ob tej glasbi, ne to ni bil ropot, mu je njegov nečak Ivek Kramberger povedal nekaj besed v slovo, od njegovega doma in mlina. In, že ga je tiha povorka spremljala na božjo njivo, na negovsko pokopališče. V negovski cerkvi je spominsko mašo daroval lenarški dekan in župnik Martin Bezgovšek. V cerkvi in ob grobu pa so mu v slovo zapele pevke DU Negova-Spodnji Ivanjci, katerega član je bil vse od ustanovitve. Da je bil Lenc spoštovan, je pokazala neskončna množica pogrebcev, ki so prišli iz mnogih krajev po Sloveniji. Tudi ob grobu mu je v slovo spregovoril Ivek Kramberger, ki je spoštoval svojega strica in ga vse do smrti tudi redno obiskoval. Lec, bil si! Lenc, odšel si, a ostal boš v naših srcih, ki smo te poznali in spoštovali.