Pred cerkvijo v Svetem Juriju ob Ščavnici so v nedeljo, 22. junija, ob 85. obletnici rojstva in 40. obletnici škofovskega posvečenja škofa Vekoslava Grmiča slovesno odkrili doprsni kip leta 2005 umrlemu naslovnemu škofu takratne mariborske škofije. Slovesnosti, katera je pritegnila množico obiskovalcev in gostov, se je kot osrednji govornik udeležil tudi predsednik republike Danilo Türk. Slovenski predsednik je poudaril Grmičevo intelektualno širino ter strinjanje vseh, ki so ga po različnih poteh spoznali, da je šlo za človeka, ki je bil podvržen predvsem dialogu in nenehnemu iskanju resnice. Kot je dejal Türk, ga je sam spoznal pred 25 leti, ko sta se pogovarjala o človekovih pravicah, škof Grmič pa je po njegovih besedah tudi ta pogovor vodil kot zgled strpne in prijateljske razprave med dvema precej različnima sogovornikoma.
Grmič je bil po predsednikovih besedah velik mislec in poznavalec teologije, ki jo je prav tako jemal kot disciplino, ki daje odgovore na aktualna vprašanja, hkrati pa je bil tudi poln razumevanja za resnične probleme ljudi. Izhajal je tudi iz pomembnosti etike, ki je bil podlaga njegove vernosti, pa tudi iz svojega filozofskega iskanja in praktičnega dela, zato se Türku zdi upravičena tudi Grmičeva primerjava nekaterih s Primožem Trubarjem. „Najprej gre za globoko in etično utemeljenost privrženosti krščanskemu nauku in veri, ki je oba velika moža motivirala pri njunem delu. Gre tudi za širino duha, saj sta bila oba evropsko oblikovana intelektualca, hkrati pa pri svojem delu popolnoma podvržena slovenskemu narodu. Prav njuna intelektualna odprtost pa je pri obeh omogočala veliko privrženost dialogu“,je dejal slovenski predsednik in poudaril tudi Grmičevo pozivanje k dialogu med Slovenci, ki so se v povojnem času znašli na „dveh bregovih iste reke“ in v času njegovega življenja niso uspeli zgraditi medsebojnih mostov.
Župan občine Sveti Jurij Anton Slana je v pozdravnem nagovoru omenil predvsem škofovo navezanost na domače kraje, ki jih je z avtobusom obiskoval vse do konca svojega življenja. Ob tem je omenil tudi številne druge pomembne Slovence iz njihovih krajev, kot so bili Jakob Kreft, Davorin Trstenjak, Franc Ilešič, Anton Korošec, Edvard Kocbek, borci generala Rudolfa Maistra, Bratko Kreft in mnogi drugi, ki so pomembno vplivali na slovensko zgodovino.
Naslovni škof Vekoslav Grmič je bil teolog in filozof, predstavnik katoliške levice, ki se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije, teologijo osvoboditve in intelektualno prenovo Rimskokatoliške cerkve. Dr. Vekoslav Grmič, rojen 4.6.1923 v Dragotincih, je sicer 29. junija 1950 prejel duhovniško posvečenje in je naslednje leto po diplomi postal kaplan na Vranskem, od leta 1953 pa župnik na Vranskem v škofiji Maribor, leta 1960 pa še prodekan braslovške dekanije. Dušni pastir na Vranskem je ostal do leta 1968. Vmes, leta 1961 je doktoriral s temo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je 1962 prevzel predavanja iz dogmatične teologije. Docent je postal leta 1964, izredni profesor leta 1967 in redni profesor leta 1972 na mariborskem oddelku ljubljanske teološke fakultete. Natanko 27. februarja 1968 ga je papež Pavel VI. s papeško bulo imenoval za mariborskega pomožnega škofa in naslovnega škofa Uchittanskega; škofovsko posvečenje pa je prejel 21. aprila istega leta. Med leti 1978 in 1980 je kot kapitularni vikar vodil vodil mariborsko škofijo. „Rdeči škof“, kot so nekateri imenovali dr. Vekoslava Grmiča je 6. novembra 1980 prenehal s službo pomožnega škofa in ostal naslovni škof ter profesor na Teološki fakulteti. Čeprav mu je vedno „za človeka šlo“, redno bil opozicija cerkveni hierarhiji, in zato nikoli ni postal mariborski škof ordinarij. V pomožnega škofa je sicer bil posvečen v času škofa Maksimiljana Držečnika. Po drugem vatikanskem koncilu. Po smrti škofa Držečnika je kot škofijski upravitelj, dokler ni bil imenovan novi škof, začasno vodil škofijo. Pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je odpovedal službi kapitularnega vikarja ter ravnateljski službi v bogoslovju. Ob imenovanju škofa Krambergerja za ordinarija 1980. pa še službi mariborskega pomožnega škofa. Ni ga bilo med člani Slovenske škofovske konference, ko je ta v začetku devetdesetih dobila samostojnost... Upokojil se je leta 1991, umrl pa 21. marca 2005.
Njegova bibliografija obsega več kot 1200 bibliografskih enot, med njimi je 22 samostojnih knjig.