Med vsemi dogodki so za medijske novice najbolj iskani tisti, ki se pripetijo nenadoma in v nepričakovanih okoliščinah. V nemalo primerih je Cerkev v središču novic, žal ne vedno pozitivnih. Nekateri mediji izkoristijo duhovniško pedofilijo in finančne polome za pravi medijski teater. Slovenska Cerkev ima v tem kontekstu trpko izkušnjo.
Ker ima Cerkev po svoji naravi nalogo komunicirati, mora tudi v času krize komunicirati, čeprav je to najtežje. Cerkev je potencialna žrtev kritičnih situaciji, saj je del družbe.
Sklicujoč se na tri sodobne strokovnjake (Ulrich Beck, Anthony Giddens in Zygmunt Bauman) naloga predstavi aktualni družbeni kontekst. Ulrich Beck jo imenuje »družbo tveganja«, njene sadove pa conditio humana 21. stoletja. Zygmunt Bauman izpostavi »negotovost« in »tekočnost« sodobne družbe. Anthony Giddens pa analizira grožnje sodobnega časa, ki se najbolj očitno odražajo v razpadanju (disembedding) družbenih odnosov. Drugo poglavje naredi korak naprej k posebnostim soočanja s kriznimi situacijami v organizacijah. Za pravilen pristop reševanja krize je potreben tak mehanizem, ki zna analizirati simptome in vzroke krize v določeni organizaciji: preventiva, (predvidevanjem šibkih in močnih točk), programiranje reševanja krize in komuniciranje.
Komuniciranje je vendar temeljni strateški pripomoček pri reševanju krize. Je sredstvo, ki vnaprej predvidi in določi vloge in orodja delovanja: tiskovnega predstavnika, tiskovni urad in giblje vedno bolj znotraj digitalne tehnologije. Znanstvena disciplina, ki se ukvarja s tovrstnimi dejavnostmi, se imenuje Crisis Management. Proučuje procese reševanja krize, aktivira strategije in taktike s katerimi predvidi, v mnogih primerih prepreči, pravo krizo; rešuje nastale situacije pred/med/po krizi. V glavnem ima vsak krizni dogodek sledeče faze: presenečenje, izbruh novih nepredvideni dogodkov, resen pregled organizacije od zunaj, odziv prizadete organizacije. Cerkev je v neki meri podobna instituciji in je potencialna žrtev kriznih dogodkov. Zato tretje poglavje preuči zvezo med Cerkvijo in institucijo predvsem s komunikacijskega vidika. Izključna pravica Cerkve je oznanjevanje Vesele Novice, oznanjevanje Resnice. Jezus je posebej poudaril: »Jaz sem resnica in življenje« (Jn 14,6). Blaženi Janez Pavel II. pa: »Ni dovolj le uporaba sredstev javnega obveščanja za oznanjevanje krščanskega sporočila in Cerkvenega učiteljstva, ampak je potrebno sporočilo vključiti v novo kulturo ustvarjeno od moderne komunikacije (…) z novimi jeziki, z novimi tehnikami in novimi psihološkimi držami« (RM, 37). Pri tem se ne sme pozabiti na napetosti med Cerkvijo in svetom. Delovanje pastirjev je lahko učinkovito samo takrat, ko si ti znajo odgovoriti na vprašanja: kako Bog danes odrešuje človeka (kairološki vidik), kakšen koncept delovanja Cerkve je danes učinkovit in primeren (kriteriološki vidik) in kakšna metoda/način delovanje Cerkve je v praksi za to potreben (operativni vidik). Naloga je majhen prispevek k učinkovitejšemu razumevanju današnje družbe. Predlaga komunikacijski pristop k reševanju kriznih situacij, katerih potencialna žrtev je tudi Cerkev. V krizni situaciji, zavrniti dialog in se izolirati, gotovo ni modra odločitev. Prvi korak je torej tista politika komuniciranja, ki zagotovi pošteno in transparentno komunikacijo, bodisi na ravni institucionalne komunikacije (med škofi, duhovniki in laiki), ali eksterne (Cerkev z javnostjo).