Čeprav smo vam slovenski škofje že pisali postno pismo, izpolnjujem obljubo, ki sem vam jo dal, da vas bom za postni čas spodbudil k razmišljanju in ukrepanju glede alkoholizma med nami. Vsi smo bolj ali manj seznanjeni, kako se po raznih mladinskih klubih v Sloveniji in pri nas v Prekmurju in v Prlekiji ob koncu vsakega tedna shajajo množice mladih. Mladi so veseli in razigrani. Tudi jaz sem včasih kot bogoslovec v Torinu organiziral na kakšni župniji podoben »žur«. V srečanje z mladimi smo večkrat vključili tudi spokorno bogoslužje in spoved, nato je sledila glasba, špageti z brezalkoholno pijačo ter tudi ples do poznih ur. Po nekaj urah spanja smo veselo bili pri dopoldanski nedeljski maši, popoldne pa v oratoriju za otroke. Mladi se niso izgubili v temi noči, ki bi jim izpila moči za naslednji dan. Kljub krajši noči so stopili v nov dan in pred nove izzive.
Skrbi me za mlade, ko vidim, da se oprijemljejo steklenic alkohola. Rosna leta, opremljena s sredstvi za alkoholno omamo, ne obetajo dobre prihodnosti. Mar pijejo zato, ker jim alkohol diši ali prija? Ali pa segajo po alkoholu, ker potrebujejo snov, ki pomirja in napolnjuje praznino, ki je zazijala v njihovi duši? Vsak človek je rojen zato, da se s težavami, ki jih srečuje, spoprijemlje in jih premaguje. Dnevno moramo premagati sto težav: duhovniki se spoprijemljemo z odgovornostjo pred maševanjem, profesorji z negotovostjo pred dijaki, zdravniki pred odgovornostjo pred pacienti, dijaki in študenti s strahom pred dolžnostmi šole in izpitov. Dosti sredstev imamo na razpolago, s katerimi lahko krepimo svojo moči za premagovanje težav. Nekateri se zatekajo k naravi, športu, vrtnarjenju in še čemu. Zopet drugi se ukvarjajo z raznimi oblikami meditacije, berejo knjige, obiskujejo koncerte in podobno. Vsa ta razvedrila krepijo telo in dušo.