Dr. Vekoslav Grmič sodi med velike sinove občine Sv. Jurij ob Ščavnici V soboto, 20. marca, je potekala v dvorani Doma Matije Gubca pri Sv. Juriju ob Ščavnici slovesnost ob 5. obletnici smrti rojaka iz Dragutinec škofa dr. Vekoslava Grmiča. Slovesnost, ki jo je pripravila občina Sv. Jurij ob Ščavnici, se je pričela z nagovorom župana Antona Slane, ki je ob pozdravu gostom in obiskovalcem, povedal nekaj besed o življenju in delu pokojnega cenjenega rojaka občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici, od koder izvirajo številni pomembni Slovenci, kot so bili Jakob Kreft, Davorin Trstenjak, Franc Ilešič, Anton Korošec, Edvard Kocbek, borci generala Rudolfa Maistra, Bratko Kreft in mnogi drugi, ki so pomembno vplivali na slovensko zgodovino, Anton Slana še posebej poudarja škofovo navezanost na domače kraje, ki jih je z avtobusom obiskoval vse do konca svojega življenja. Po nagovoru je besedo prevzel književnik in urednik profesor Peter Kovačič Peršin, ki je v svojem izvajanju govoril o socialni misli dr. Vekoslava Grmiča. Pred pričetkom spominske slovesnosti je bila v župnijski cerkvi Sv. Jurija spominska maša.
Naslovni škof Vekoslav Grmič je bil teolog in filozof, predstavnik katoliške levice, ki se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije, teologijo osvoboditve in intelektualno prenovo Rimskokatoliške cerkve. Rojen je bil 4.6.1923 v Dragotincih, ki sodijo v občino Sv. Jurij ob Ščavnici. Poleti, 29. junija 1950, prejel duhovniško posvečenje. Leta 1951 je nastopil službo kaplana v Vranskem, od leta 1953 do 1968 je bil župnik na tej župniji. Leta 1960 je postal prodekan braslovške dekanije. V tem času, leta 1961, je doktoriral na temo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je 1962. leta prevzel predavanja iz dogmatične teologije. Docent je postal leta 1964, izredni profesor leta 1967 in redni profesor leta 1972 na mariborskem oddelku ljubljanske teološke fakultete. Natanko 27. februarja 1968 ga je papež Pavel VI. s papeško bulo imenoval za mariborskega pomožnega škofa in naslovnega škofa Uchittanskega; škofovsko posvečenje pa je prejel 21. aprila istega leta. Med leti 1978 in 1980 je kot kapitularni vikar vodil mariborsko škofijo. „Rdeči škof“, kot so nekateri imenovali dr. Vekoslava Grmiča je 6. novembra 1980 prenehal s službo pomožnega škofa in ostal naslovni škof ter profesor na Teološki fakulteti. Čeprav mu je vedno „za človeka šlo“, je bil opozicija cerkveni hierarhiji, in zato nikoli ni postal mariborski škof ordinarij. V pomožnega škofa je sicer bil posvečen v času škofa dr. Maksimiljana Držečnika. Po drugem vatikanskem koncilu, po smrti škofa Držečnika je kot škofijski upravitelj, dokler ni bil imenovan novi škof, začasno vodil škofijo. Pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je odpovedal službi kapitularnega vikarja ter ravnateljski službi v bogoslovju. Ob imenovanju škofa Krambergerja za ordinarija 1980. leta pa še službi mariborskega pomožnega škofa. Ni ga bilo med člani Slovenske škofovske konference, ko je ta v začetku devetdesetih dobila samostojnost. Upokojil se je leta 1991, umrl pa 21. marca 2005 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.