Pri sv. Benediktu v Slovenskih Goricah je velikonočno mašo, katere se je udeležilo več sto faranov, daroval domači župnik Marjan Rola Podobno kot gasilci, pevci in še nekatera druga društva iz občine Benedikt, so se letošnje velikonočne maše ob farni cerkvi sv. Benedikta v Benediktu v Slovenskih Goricah, organizirano udeležili tudi člani Lovske družine Benedikt. Sploh pa so vsi farani Benedikta lahko ponosni na tisto, kar so pripravili ob svoji cerkvi. Po lepi procesiji, kjer so med stotinami domačih vernikov, bili tudi uniformirani lovci in gasilci, je velikonočno mašo, na lepo urejenem prostoru ob cerkvi, po lepem in sončnem vremenu, ob somaševanju upokojenega duhovnika, mnsg. Ivana Zajnkoviča, daroval domači župnik Marjan Rola. Ta je med drugim poudaril, da se „veselimo v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki sredi med nami, tu in sedaj, oznanja, razodeva, ponavzočuje in uresničuje osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine, ki je skrivnost Kristusovega vstajenja. Njegovo vstajenje je vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju velikega tedna in še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika...“.
Praznovanje velikonočnega praznika se sicer začenja pri bogoslužju velikonočne vigilije, ki je radostno pričakovanje Kristusovega vstajenja. Takrat običajno blagoslovijo in zapojejo hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja Vstalega Kristusa in v njenem siju berejo Božjo besedo in premišljujejo velika Božja dela. Ta v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Prav tako obnovijo obljube sv. krsta in se hvaležno spomnijo, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa. S tem se je v nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.
Starešina Lovske družine Benedikt, ki letos praznuje 65 – letnico obstoja ter uspešnega poslanstva, in kjer je včlanjenih 40 lovcev, Janez Čeplak, nam je povedal, da je že pred leti prišel čas, da se vrnejo nekateri tradicionalni običaji, ki so jih slovenski lovci že od nekdaj ohranjali in spoštovali. Tudi velikonočni lovski shod pri sveti maši, pa je eden izmed načinov kako se lahko lovci zahvalijo svojem zavetniku sv. Hubertu za vse veselje in radosti, ki jim nudi lovsko poslanstvo. „Lov obstaja že od pradavnine od začetka človekovega zavedanja. Nekdaj je bil potreba po preživetju, danes je v prvi vrsti potreba po ohranjanju narave in vseh živalskih vrst, ki živijo v tej naravi. Čeprav se sliši nasprotujoče, lov in ohranjanje življenja, smo lovci eni izmed prvih, ki želimo in tudi delamo za to, da se ohrani raznolikost vseh živalskih vrst ter narava, ki se ohranja in obnavlja v prvotni obliki. Lovci iz narave vzamemo samo toliko kot lahko narava obnovi. Živeti z naravo in spoznavati čudeže narave pomeni začutiti vsemogočnost naravnih procesov hkrati pa je to bežen dotik z deli Stvarnika zemlje“, poudarjajo benediški lovci, ki jim je v prvi vrsti pomembno ohranjanje narave ter staleža divjadi.
Mimogrede je lovskega zavetnika sv. Huberta, nekoč pridno nadomeščala rimska boginja lova, Diana. Sv. Hubert je bil rojen okrog leta. 655, bil je misijonar na ozemlju današnje Belgije in postal škof v Maastrichtu. Umrl je 30. maja leta 727 blizu Bruslja. Legenda ali pobožna zgodba ga opisuje kot strastnega lovca, ki je nekoč na lovu izsledil jelena, ki je imel med rogovi zlat križ. To ga je tako pretreslo, da se je odpovedal lovu in šel v samostan. Tako pripoveduje legenda. Na osnovi te legende so ga lovci vzeli za svojega zavetnika, "patrona". Če bi sklepali po tej zgodbi, bi to skoraj pomenilo, da če ga hočejo posnemati tudi lovci bi morali prenehati z lovom in iti po njegovi poti. Toda, v 1. berilu so zapisane pomenljive besede, ki jih je Bog izrekel Adamu in Evi: "Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji".
Podvreči si zemljo, je torej človekovo poslanstvo. Seveda mora ravnati modro in odgovorno, ne pa da si žaga vejo, na kateri sedi. Tudi lovstvo je na nek način poslanstvo, ki ga je Bog zaupal človeku. Tudi tu tiči nevarnost, da bi lovci preveč ali nepravilno posegali v odstrel oz. gojitev posameznih živalskih vrst. Za lovce je pomembno, da odgovorno ravnajo s tem, kar jim je zaupano. „Lovci se zavedamo, da nikakor ne bomo mogli mimo treh osnovnih dejstev: 1. Lovstvo je poslanstvo, ki nam je zaupano. Nismo lastniki divjadi (tudi gozdni posestniki ne), ampak smo le najemniki, ki moramo z naravo in tudi z divjadjo ravnati pametno in odgovorno; 2. Biti moramo lovci s srcem, ne pa lovci na trofeje; 3. S streljanjem posegamo po življenju. Četudi so to živali, moramo z njimi ravnati spoštljivo. Če si bomo prizadevali za to troje, nas bodo morda manj napadali tudi nasprotniki lova. Pa to niti ni bistveno. Bistveno je, da bomo v sebi, v svojem srcu, čutili, da smo ravnali prav, in da nam naša vest nima kaj očitati“, so prepričani člani zelene bratovščine.