Ni povsem enostavno verovati v vstajenje. S tem imamo težave tudi kristjani. Celo učenci apostola Pavla so dvomili v to. V Jezusovo vstajenje so verovali, niso pa veroval v vstajenje svojih dragih. Apostol Pavel jih je zato opomnil: »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali (umrli) prek Jezusa, privedel skupaj z njim (1 Tes 4, 14).
V mesecu marcu so v stolni cerkvi vsak dan peli zvonovi. Na pokopališču se je nenehno odpirala zemlja in vase sprejemala naše rajne. Marsikdo zaradi smrti doživlja obup: »A tako se mora končati življenje? V hladu groba, kjer se telo spremeni v zemljo?«
Smrt je naša spremljevalka. Toda na veliki petek je Jezus izbojeval veliko vojno. Na križu je uničil smrt, strl moči pekla in nam omogočil vstop v večno življenje. Sijaj te zmage v vsej polnosti zablesti ob njegovem vstajenju od mrtvih, v nedeljo zjutraj. Jezus več ne umrje. Živi na veke. Nihče ga ne more uničiti. V grob so ga odnesli mrtvega, iz groba pa je šel sam kot večno živi. Na svojem poveličanem telesu je ohranil samo rane od križanja. Tisti, ki se zatekajo k tem ranam, postanejo nesmrtni. Smrt jim je samo most do večnega življenja.
Ne sramujmo se svojih ran! Na veliko noč jih pokažimo Jezusu, da jih ozdravi. Prav tam, kjer smo najbolj slabotni, nas čaka vstali Gospod, da nas popelje s seboj v svojo slavo.
V tem upanju vam želim blagoslovljeno veliko noč!
+ dr. Peter Štumpf
soboški škof
vir:http://www.skofija-sobota.si/