V galeriji Art Jurak v Logarovcih, v Prlekiji, so odprli razstavo mojstrice fotografij Sandre Požun iz Ptuja. Požunova predvsem fotografira akte v naravi ali v zapuščenih objektih, pretežno v črno-beli tehniki. Z deli sodeluje na raznih foto razstavah doma in v tujini, prejela pa je tudi že nekaj pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Otvoritev lepe razstave, ki bo na ogled vsak dan do konca avgusta, sta popestrili članici Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur iz Gornje Radgona, pisateljica Norma Bale, ki je prebrala odlomek iz svojega romana Karamel, ter Manja Šturm Dolinšek, ki je zrecitirala svojo pesem. Ogled fotografij pa so pospremili zvoki gonga izpod spretnih rok Dušana Bela.

Novi cikel fotografij iz pripovedne konstelacije, ki nam jo predstavlja Sandra Požun, označuje smernice sodobne slovenske fotografije in podira strukturo formalnega dialoga, na katerega smo navajeni že lep čas. Avtoričin cikel se kaže danes že kot skorajda nemogoč izziv aktualizirati in fotografirati klasični ženski akt kot nekaj plastičnega, toda obenem bežnega, spremenljivega, gnetljivega ter pri tem ustvarjati igro interpretacije vsakdana, ki jo ustvarjajo nepredvidljivi ambienti, prostor in čas. Požunova vdihne življenje osebnemu dialogu z močnimi toni, ki temeljijo na črni in beli, pri tem pa prav ta dialog s svojo potenco zahteva gledalčevo udeležbo pri branju strukture samega dela: njeno fotografiranje se rodi iz spontane notranje potrebe, ki je daleč od namernega iskanja lepote in kjer se skladnost in tehnika, spontanost in kontrola povezujejo v kombinacije nepredvidljivih ravnovesij. Požunova je že pred leti odkrila lastno umetniško posebnost, ki temelji na ustvarjanju jasne oblikovne kakovosti ter prepoznavni in obenem neprisiljeni inovaciji, ki z oblikovnega stališča prehaja od tehnične in kompozicijske strogosti h kreiranju podob, prežetih z misteriji, poželenjem in privlačnostjo.

S prepuščanjem s skrajno naravnostjo in s prenašanjem svetlobe, detajlov, senc, pozabljenih ali zapuščenih okolij, ki s svojo osuplostjo postanejo dražljaj in vir globokih eksistencialnih premislekov skozi raziskovanje ženskega telega, ki je prikazano pravzaprav kot predmet raziskave, se slovenska fotografinja zateče bodisi k industrijskim ali naravnim okoljem. Oboji so vsekakor močno osebnostno zaznamovani, tako da se telo prelevi v skrajno mejo površine. Slečeno telo je sposobno sámo odkriti vsebino materije in tako ustvariti harmoničnost, kombinacije oblik in obstojnost, ki generirajo nove strukture. Pozornost na vsak detajl sleherne fotografije je ena izmed stilističnih potez Požunove, ki gre onkraj telesnosti ženskega telesa kot simbola komunikacije, vse do razsvetljenja preko kompozicije podobe in halucinogene naracije, ki jo pogosto spremljajo pravila, določena s propadajočim ali preprosto praznim prostorom, oropanim lastne identitete, kar je lahko posledica dolgotrajnega zanemarjanja. V delih Sandre Požun je navsezadnje nekaj, kar spominja na prakso razmeroma velikega števila modernih in sodobnih fotografov, ki so veliko časa posvetili pripravi scenografije posamezne fotografije sklicevali na klasičen diskurz kompozicije. Če bi po eni strani fotografije Požunove lahko v določenih pogledih spominjale na nekatere posnetke velikih mojstrov, kot so Edward Weston, Irving Penn ali Robert Mapplethorpe, so v resnici oddaljene po svoji dokumentaristični in sociološki vsebini.

Sandra Požun je rojena leta 1972 v Zadru (Hrvaška), otroštvo pa je preživela v Bujah, slikovitem mestecu na hribu v hrvaški Istri. Po končani srednji šoli se preselila v Slovenijo, na Ptuj, najstarejše in najlepše slovensko mesto, kjer živi in ustvarja. Zaznamovana z dalmatinskim temperamentom, istrsko burjo in haloškimi griči, ob tem je še vedno zaljubljena v morje. "Našla" se je v fotografiranju aktov, poleg tega rada fotografira še otroke in portrete. Če se le da, v črno-beli tehniki, a včasih tudi v "colorju", zadnje čase predvsem digitalno, čeprav je še vedno najlepša glasba zvok ob navitju negativa naprej na analognem zrcalno-refleksnem fotoaparatu. Udeležila se nekaj fotografskih delavnic pod vodstvom Hermana Pivka in Arneta Hodaliča. V veliko pomoč je bilo predvsem mentorstvo mojstra fotografije EFIAF, Stojana Kerblerja. Med drugim dve leti uradna fotografinja Gledališča Ptuj, za tovarno aluminija Talum iz Kidričevega opremila koledar za leto 2002 s črno-belimi akti, dve leti uradna fotografinja Slovenskega narodnega gledališča Maribor.