V petek (3.7.2015) je minilo natanko 24 let odkar so vojaki JLA zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek Območno združenje veteranov vojne za Sloveniji, Policijsko veteransko društvo "Sever", Združenje slovenskih častnikov – OO Gornja Radgona, Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, letošnji, 14. pohod pa je potekal od Radencev do Radgone.

Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 24 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, a je letos mogoče tudi zaradi velike vročine, le obisk bil nekoliko manjši. Kljub temu je vse minilo brez kakršnegakoli ločevanja, kot je bil primer z državno proslavo dneva državnosti. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi petek v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju v Radencih. Po pozdravnem nagovoru direktorice občinske uprave Radenci, Mojce Marovič in predsednika OZ VVS Gornja Radgona Nika Brusa, ter položitvi venca na spominsko obeležje Alojzu Gaubeju, se je kolona kakšnih 150 pohodnikov vseh starosti, pod vodstvom Miha Strha (Borci za vrednote NOB) in Bogdana Šajnoviča (OZ SČ), ob reki Muri podala proti Gornji Radgoni. Kljub veliki vročini in komarjem, se je pohodnikom med potjo pridružilo še kar nekaj pohodnikov, tako da jih je v Radgono priošlo že okoli 200. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač, Lenarta in Benedikta, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Gornje Radgone.

Pod nepisanim geslom: „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, kjer se pozdravlja s spoštovani gospodje in tovariši, se je pohoda udeležilo tudi veliko gostov, iz vojaških in političnih krogov, predvsem tisti, ki so pred dobrimi dvajsetimi leti kaj pomenili v vodenju TO, milice, lokalnih skupnosti, visoki predstavniki vojske in veteranskih združenj... Vse skupaj jih jih je pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni počakal tamkajšnji pihalni orkester. Pred položitvijo venca na omenjeno spominsko obeležje, je prisotne na slovesnosti, katero je povezovala Tamara Duh, pozdravil domači župan Stanislav Rojko, ki je mimogrede tudi sam pred 24 leti bil s puško pri obrambi Gornje Radgone. Med drugim je dejal, kako smo „pred 24 leti stopili skupaj in bili uspešni“. Zakaj ne bi spet bilo tako? se je spraševal radgonski župan.

Zadnjo besedo pa je imel načelnik generalštaba SV generalmajor, dr. Andrej Osterman, ki je mimogrede nekaj časa zamudil v Gornjo Radgono, saj je tudi prvega slovenskega vojaka zadržala prometna nesreča, ki je na „Štajerki“ pri Dramljah povzročila več kilometrsko kolono. Kljub temu je dr. Osterman izrazil zadovoljstvo, da lahko pozdravi zlasti tiste, ki so pred 24 leti pogumno sodelovali v spopadu. „V posebno čast mi je, da vas lahko v imenu Slovenske vojske nagovorim tu, v Gornji Radgoni, kjer že vrsto let negujete spomin na duh uporništva, ki ste ga mnogi med vami pokazali v dogodkih pred 24 leti. Tu, kjer se je pred natanko 24 leti začel umik agresorjeve oklepne enote, ki je bil hkrati simbolni začetek umika tedanje JLA iz Slovenije. V mestu, ki je med osamosvojitveno vojno utrpelo največjo materialno škodo, in katerega prebivalci ste pokazali vaš uporniški duh in se skupaj z vsemi silami borili proti agresorju. Veseli me, da vam danes lahko izrečem svoje spoštovanje, predvsem pa, da se lahko zahvalim za vsa prizadevanja in vloženi trud pripadnikom tedanje TO, milice, gasilcem in drugim reševalcem, predvsem pa vam, tukajšnjim občankam in občanom, ki ste zaslužni za predajo agresorjevih vojakov in prevzem mejnega prehoda v slovenske roke. Takrat smo se odločali s srcem, z enotnostjo v mislih in dejanjih. Združevale so nas namere, ki smo jih tudi uresničili“, je dejal generalmajor Osterman, ki je dodal, da bosta leti 1990 in 1991 ostali zapisani v slovensko zgodovino, saj sta mejnik med dvema obdobjema slovenskega naroda.

Vsa dogajanja v tistih letih so po Ostermanu omogočila, da smo lahko v času priprav in kasneje v vojni za Slovenijo ustvarili učinkovit oboroženi obrambni sistem, ki sta ga tvorila TO in milica, podpirali pa ostali državni organi in inštitucije ter, kar je najpomembneje - slovenski narod. „Tako smo skupaj obranili našo mlado, novonastalo državo. Vi, tukaj zbrani, ste se z življenjsko preizkušnjo soočili prav tu, v Gornji Radgoni. Zapora meja je bil leta 1991 poskus Sloveniji tudi zapreti pot v evropsko integracijo, v skupnost demokratičnih držav, v bolj svobodno in ekonomsko uspešno družbo. Spopad za tukajšnji mejni prehod zato ni bila le bojna akcija, zgodba o pogumu, vztrajnosti, negotovosti, strahu in žrtvah. Šlo je tudi za simbolično ponovno odprtje poti v evropski prostor. Tu, v Gornji Radgoni, se je spopad med slovenskimi obrambnimi silami in mnogo močnejšo enoto tedanje JLA začel 28. junija, ko je slednja s tanki zasedla mednarodni mejni prehod in Carinsko upravo. O pomenu, ki ga je JLA pripisovala Gornji Radgoni, priča dejstvo, da je bil na čelu kolone sam poveljnik brigade polkovnik Popov. Pripadniki TO, milice in občani, ki ste se pogumno vključili v boje, ste–po njenem začetnem uspehu-oklepno kolono JLA s skupnimi močmi spravili v brezizhoden položaj. Branilci mesta, lahko ste ponosni na vaša pogumna dejanja“.

Značilnost delovanja slovenskih obrambnih sil v Gornji Radgoni, se kaže v tem, da so potekali vojaški spopadi v samem mestu. Zato je mesto utrpelo veliko materialno škodo. Uporabljene so bile izkušnje splošnega ljudskega odpora, saj so pri tem sodelovale številne mestne strukture, prostovoljci ter se tako skupaj z vojaškimi in miličniškimi silami borili s tehnično močnejšim nasprotnikom. „Naša odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo pred skoraj četrt stoletja je bila težka, vendar pravilna. Preživeli smo, se uspešno razvijali in se postavili ob bok mnogo večjim in močnejšim državam sveta. Prav v Pomurju je čutiti ponos in domoljubje. Tudi pripadniki SV ohranjamo sporočilo domoljubja. Odgovorno opravljamo svoje delo in tako stremimo k boljšim pogojem za življenje naših sodržavljanov. Ženejo nas vizija, občutek za ljudi in vztrajnost. Sledimo sodobnim varnostnim in ekonomskim izzivom in predano opravljamo naše poslanstvo“, je dejal dr. Andrej Osterman, ki je dodal, da je naša skupna odgovornost skrb za ohranjanje spomina na boje, žrtve, uspehe in prizadevanja, zaradi katerih lahko danes živimo v svobodni in neodvisni državi. Z zaznamovanjem pomembnih preteklih dogodkov, kot je bil ta, v Gornji Radgoni, prenašamo vrednote prizadevanj za samostojnost na mlajše generacije. „Bodimo ponosni na našo zgodovino, spoštujmo pomembne dogodke in živimo naše skupne vrednote: svobodo, človekovo dostojanstvo in njegove pravice, solidarnost, sožitje z razlikami, strpnost in razumevanje drugačnosti, spoštljiv odnos do preteklosti, predvsem pa pravico do prihodnosti za vse. Dogodki in posamezniki, ki so nam s svojimi dejanji tlakovali pot do svobode, nas morajo navdajati s hvaležnostjo in spoštovanjem“, je še dejal načelnik generalštaba SV. dr. Andrej Osterman.

Po končani slovesnosti so se vsi prisotni preselili v gasilski dom Gornja Radgona, kjer je potekalo družabno srečanje, kjer so med drugim predstavili tudi zbornik z naslovom: Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja.