Na obisk k umetniku, sicer upokojencu in družinskemu očetu Karlu Kukovcu, ki živi z ženo Jožico v svoji hiši v Lenartu, nas je napotila njegova sestra Ida, ki živi v Radencih. Ker se poznava, je dejala: »Ludvik, ti bi lahko mojega brata, ki slika in zna marsikaj narediti, predstavil v časopisu.« Ubogali smo jo, in pred vami je zanimiv zapis pogovora, ki smo ga naredili na Prežihovi ulici 24 v Lenartu.
Karl Kukovec se je rodil 1943. leta v Mariboru. Družina, v kateri se je rodilo 9 otrok, se veliko selila zato je otroštvo preživljal v različnih krajih. Osnovno šolo je začel obiskovati pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, končal pa v Lenartu, kjer je nekaj časa, do njene ukinitve, obiskoval tudi nižjo gimnazijo. Ker je že kot šolar imel nagnjenje do slikarstva, so ga po končani OŠ predlagali za nadaljnje izobraževanje na Šoli za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Na osnovni šoli v Lenartu ga je k slikanju spodbujala učiteljica likovnega pouka Meri Jurman, ki ga je tudi predlagala za nadalje izobraževanje. Ker ni dobil štipendije, doma pa stroškov šolanja niso zmogli, se je odločil za šolanje na IKŠ TAM, kjer je prišel do poklica brusilca. Po končanem šolanju ni dobil dela v Tamu, zato se je zaposlil v podjetju Klemos v Lenartu, kjer je delal 23 let. Nekaj časa je kot varilec delal, prek slovenskega podjetja, tudi v Italiji, nato v Centrovodu v Lenartu, nazadnje pa kot trgovski potnik pri prodaji izdelkov tovarne Delamaris Izola, kjer se je tudi upokojil. V času zaposlitve si je ustvaril družino z ženo Jožico, ki je po poklicu kuharica, v kateri sta se rodila hčerka Lidija in sin Leo. Sedaj ju razveseljuje 8 letni vnuk Rok, ki s starši živi v njuni hiši, ki sta jo zgradila leta 1973 v Lenartu. Kakor večina takratnih graditeljev sta jo gradila s skromnimi sredstvi, veliko del pa je opravil Karl, ki še tudi sedaj pri obnovi hiše opravi veliko dela sam. Ob našem obisku smo lahko tudi mi občudovali njegova dela, ki jih je opravil na njihovi hiš.
Čeprav je bil naš namen, da ga predstavimo kot umetnika, smo morali kaj zapisati njegovem življenju. Ko smo si ogledovali njegov dom, smo dobili vtis, da je lepo urejen, krasi pa ga veliko njegovih umetniških stvaritev, oljnih slik. O svojem konjičku nam je povedal: »Slikanje je del mojega življenja. Že kot otrok sem slikal na papir z barvicami svinčnika, nato z vodenimi barvicami in akvarel tehniki. Sedaj slikam le z oljnimi barvami na platno. Najraje slikam pokrajine in tihožitja. Pri tem lahko sprostim svojo domišljijo. Veliko slikarskih del ustvarim tudi po naročilu. To so slike, ki jih naročniki podarjajo ob raznih priložnostih. Te slike ustvarjam po fotografijah, ki jih prinesejo naročniki. Ponavadi so to stare domačije in kaj takega, ki obdarjene spominja na preteklost. Slikarskih kolonij nisem obiskoval, sodeloval pa sem na treh skupinskih razstavah v Lenartu. Nazadnje na povabilo vodje Lenarške knjižnice Marije Šauperl, ko je knjižnica praznovala 40 letnico delovanja. Moram povedati, da od slikanja nisem obogatel. Bogatim pa si upokojensko oživljenje. Moj prvi likovni »kritik«, se pravi da »oceni« mojo stvaritev, moja žena.«
Še bi imeli kaj povedati. Omeniti pa moramo, da je bil Karl tudi dober športnik, zato je bil predlagan za šolanje na šolo za fiskulturo v Ljubljani. Toda tudi za tam ni bilo denarja za šolanje. V tedanjem TVD Partizanu se je ukvarjal z rokoborbo in atletiko. Celih 10 let je bil nekak trener ali učitelj mladih športnikov pri TVD Lenart. Tedaj se je delalo vse brez plačila, saj so si morali stroške potovanja na tekmovanja plačati sami. Spominja se, da ekipa mladih športnikov ni imela ustreznih telovadnih copatov, pa jim je za svoj denar kupil copate. Menim, da je današnji šport, predvsem vrhunski, preveč temelji na denarju, se pravi zaslužku. Pravega športnega duha pa je vedno manj.«