Tako kot tudi minule dve leti, smo tudi letos v drugi polovici meseca novembru obeležili dan enega osrednjih slovenskih generalov, pravzaprav ene osrednjih slovenskih zgodovinskih osebnosti. Gre za generala Miastra, in letošnja, enkratno pripravljena, osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra je potekala v petek, 23. novembra 2007, zvečer na Pomurskem sejmu v Gornji Radgoni. Slavnostni govornik na proslavi, kjer se je zbralo več sto obiskovalcev in gostov, med katerimi tudi premier Janez Janša, s številnimi ministri in državnimi sekretarji, ter predsednik DZ France Cukjati in številni poslanci, je bil minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver. Kot je o proslavi zapisal scenarist državne proslave Jadran Sterle, spominja Maistrova bitka za severno mejo, z maloštevilno vojsko slovenskih prostovoljcev, na grško bitko pri Termopilah - zoperstaviti se mogočnemu vojaškemu stroju z eno samo zahtevo: ohraniti svojo domovino, ali delček nje, tam na Koroškem in Štajerskem. Maister je predstavljen kot poln dilem, dvomov in celo negotovosti – a navzven trden kot jeklo. Drugače ni moglo niti biti. V programu, ki ga je režiral Iztok Tory, so sicer nastopali Orkester Slovenske vojske – Big band pod vodstvom mag. Janija Šalamona, Boris Ostan, Lara P. Jankovič, Mirjam Korbar Žlajpah, Edvin Flisar, Dada Kladenik, Bogdana Herman, Jure Tori, Marjeta Urbanič, Sašo Lamut, Dušan Slaček, Tolkalci glasbene šole Tolmin, Veljko Toman....
Rudolf Maister-Vojanov, slovenski pesnik in general, je sicer rojen 29. marca 1874, v Kamniku, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), umrl pa je 26. julija 1934, v Rakeku, Slovenija (tedaj Jugoslavija), in šele proslava njegovih ndevo poteka v Sloveniji za katero se je sam toliko boril. Osrednja državna proslava v Gornji Radgoni pa potekala v spomin na 23. november 1918, ko je general Maister s svojimi borci v izteku prve svetovne vojne odločilno utrdil slovensko severovzhodno mejo. Slovesni govornik, minister Milan Zver, se je v govoru dotaknil vloge generala Maistra pri prebujanju slovenskega naroda, kar je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prineslo vrhunec z nastankom samostojne države.
”Govoriti o Maistru, pomeni govoriti o domovini, o ljubezni do domovine. Vsak človek je nekaj posebnega. To še posebej velja za nekoga, ki je general in pesnik hkrati. In tudi vsak narod je neponovljiv. Tudi Slovenci. Slovenci, ki smo stoletja živeli razdeljeni ne le na različne dežele, kot so Štajerska, Kranjska, Koroška, Primorska in tako naprej, ampak tudi med različne državne skupnosti. A skupno vezivo, tj. jezik in na njem temelječa kultura je bilo močnejše od vseh ovir, ki so nas razdvajali, dokler se ni naša domovina končno utelesila v samostojni slovenski državi. Slovenije do 20. st ni bilo na uradnih zemljevidih. A bila je v srcih tod živečih ljudi. Že leta 1848 je nek preprost prebivalec Slovenskih goric s tresočo okorno roko v zvezi z Združeno Slovenijo zapisal: »Velko želen tote zgodbe.« Pomemben del te zgodbe se je uresničil tudi zato, ker se je še major Rudolf Maister zavedal, da je v ključnih trenutkih zgodovine izjemno pomemben posameznik, njegova volja in pogum. Prvega novembra 1918 je Maister prevzel poveljstvo nad Mariborom in slovensko Štajersko. Narodni svet mu je podelil čin generala, 20. novembra je bil ustanovljen mariborski pešpolk, tri dni kasneje je Maister razorožil močno protislovensko usmerjeno paravojaško organizacijo. Zasedel je mejno območje in utrdil severno slovensko mejo”, je poudaril šolski minister.
Kot je dejal, v življenju posameznika in v življenju naroda nastopijo trenutki, ko je treba biti odločen, pogumen in jasen, prav to pa je storil Maister in obranil velik del naše domovine. Slovenci smo po njegovih besedah tvegali tudi v drugi svetovni vojni in v vojni za Slovenijo, brez tega pa danes ne bi bilo samostojne in demokratične Slovenije. Zver je spregovoril tudi o aktualnih političnih dogodkih, ki so po njegovem mnenju znova prinesli na površje vprašanje spoštovanja domovine. “To, da v Sloveniji ni nesvobode tiska, da ni segregacije etničnih skupin in manjšin, da ni sistematičnega ogrožanja človekovih pravic in svoboščin je najmanj, kar lahko povemo o njej v tujini”, je dejal minister Zver, ki je poudaril tudi obdobje slovenskega predsedovanja EU, ki Slovenijo čaka v prvem polletju prihodnjega leta, in pozval, naj bo to čas našega nacionalnega ponosa, zgodovinska prelomnica našega bivanja in čas predstavljanja slovenskih dosežkov v Evropi in svetu.
Po njegovem prepričanju je potrebno preseči ukvarjanje samih s seboj, saj so “oči Evrope in sveta uprte v nas”. Slovenija in še posebej Maribor se z državnim praznikom spominjata časov, ko je ob koncu prve svetovne vojne takratni mestni svet razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji. Maister je takrat na svojem območju nemudoma ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 270 častniki in 23. novembra 1918 s svojimi borci razorožil enote nemško - avstrijske mestne varnostne straže oz. t.i. zeleno gardo mariborskih Nemcev ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. S tem so bili odločno ovrženi velikonemški apetiti po ozemlju slovenske Štajerske. “Samo tisti, ki zazna celovito, lahko zazna resnico. Samo tisti, ki ceni sebe, je sposoben ceniti tudi druge. Biti ponosen na svoj narod, omogoča, da cenimo in spoštujemo tudi druge narode, njihov način življenja, njihovo kulturo. Šele na tej podlagi se enakovredno uvrščamo v skupno evropsko družino narodov, ki jo bomo vodili v naslednjih šestih mesecih. Naj Maistrove meje v prihodnje povezujejo, nikdar ločujejo. Naj bo čas slovenskega predsedovanja evropski družini čas našega nacionalnega ponosa, zgodovinska prelomnica našega bivanja in čas predstavljanja slovenskih dosežkov v Evropi in svetu. Pokažimo tisto, kar smo, kar imamo in kar zmoremo! Pokažimo našo čudovito naravo, naš raj pod Triglavom in gostoljubne ljudi, naše znanstvene dosežke in zanimive industrijske izdelke, naš odnos do dela in občutek odgovornosti, našo kulturo in znanje, naš smisel za lepo, naše sočutje za tiste, ki živijo slabše od nas. Presegajmo ukvarjanje sami s seboj in se nasmehnimo soljudem. Oči Evrope in sveta so uprte v nas! Naj Slovence prepoznava po vrlinah, ki so krasile enega najodličnejših sinov slovenskega naroda, generala Rudolfa Maistra - po pogumu, mehkobi v dušah in odprtih rokah”, je zaključil minister Zver.
Radgonski šolniki “spoznavali” generala Maistra
TUDI TÜRK V GORNJI RADGONI
Čeprav ga ni bilo na Pomurskem sejmišču, kjer je potekala osrednja državna slovesnost ob dnevu Rudolfa Maistra, je tudi dr. Danilo Türk, novoizvoljeni predsednik Republike Slovenije, tistega dne prvič po izvolitvi za predsednika, obiskal Gornjo Radgono. Dobri dve uri pred pričetkom slovesnosti se je namreč bodoči predsednik, s soprogo Barbaro, katerega so v prostorih OŠ Gornja Radgona sprejeli radgonski župan Anton Kampuš, radgonski podžupan in šolski ravnatelj Dušan Zagorc ter predsednik Zveze društev »General Maister«, mag. Milan Lovrenčič. Na prisrčnem srečanju, kozarčku radgonske penine ter obadritvi in klepetu, je bilo okoli 150 članov društva “General Maister”, katerega član je tudi predsednik Türk.
Po predsednikovem odhodu proti Murski Soboti, kjer se je skupaj z nekdanjim predsednikom RS Milanom Kučanom, gostil avstrijskega predsednika Fischerja, so se člani omenjenega društva, pred odhodom na prolsavo, obiskali radgonsko pokopališče, kjer so na grobnico, kjer je občina Gornja Radgona obnovila nagrobni spomenik, položili cvetje in se poklonili Maistrovim padlim vojakom in žrtvam. Obiksali so tudi spomenik Rudolfa Maistra – »Svetilnik miru« pri cerkvi Svetega Petra v Gornji Radgoni, kjer so položili cvetje. Enako so položili cvetje tudi pri spominskem obeležju »Nikoli več« na Maistrovem trgu pri spominski lipi iz leta 1991...
Da pa je vse v Gornji Radgoni, v Gornji Radgoni bilo posvečeno spominu na generala Maistra, so poskreli tudi domači šolniki. Slednji so namreč, med drugim, uprizorili spominsko uro “Dan Rudolfa Maistra”. Pri Maistrovem spomeniku ˝Svetilnik miru ˝ pri cerkvi Sv. Petra sta učenki Sara Prajndl in Sandra Prelec, sošolcem in učiteljem, predstavita pomen in vlogo generala Rudolfa Maistra. Za kratek kulturni program pa sta poskrbeli učenki Kaja Španbauer in Tamara Prajndl, s pesmi Rudolfa Maistra. Šolniki so prav tako obiskali radgonsko pokopališče, kjer so se poklonili spominu Maistrovim borcem. Nekaj trupel žrtev, ki so se borili za svobodo svojega naroda in domovino je namreč dolga leta počivalo izven meja slovenske severne meje. V Halbenrainu je bilo pokopanih šest Maistrovih borcev Šeste stotnije drugega bataljona, v Radgoni pa šest slovenskih upornikov nekdanjega Avstrijskega pehotnega polka številka sedemindevetdeset. Narodno zavedni Slovenci so zahtevali, da se umrli borci prenesejo v slovensko pokopališče, ter da se jim postavi skupen spomenik. To se je zgodilo maja 1935, po dolgotrajnih prizadevanjih takratnega župana trške občine Gornje Radgone, dr. Lenarta. Prav tako so ponovno izkopali dvanajst trupel Maistrovih borcev, ki so že bili pokopani na tem pokopališču in tako pokopali vseh 24 oz. po pričevanju dr. Šlebingerja 25 trupel v skupnem grobu. Pogreb je bil 30. maja 1935, ob 11.45 pod vodstvom takratnega župnika v Gornji Radgoni, Martina Gaberca. Tako vsi ti padli borci tako danes počivajo v skupnem grobu.