V Spomin petelinčku Koko
Živel je mestu petelinček lep, preglasen bil je njegov napev. Dober dom je moral zapustiti in si novo gospodinjo pridobiti. Pri Matildi Špindler Petelinček Koko zdaj veslo poje, prav po svoje. Tam nikomur živcev več ne para. Zdaj v našem bloku mirno spijo, čeprav mimo njih tovornjaki kar brnijo. Taka je moderna Raja, ki se vznemirja, če jim petelinček Koko s petjem ne ugaja. Mnogo teh blokovskih »riti«, porekla ne more skriti. V blok prišli so iz dežele, kjer živali so jim vsak dan pele. V ušesih božal jih je pasji lajež, božalo jih petelinje in kokošje petje, tu in tam zamukala je krava šeka, muca se z mijavkanjem oglasila, ker bi rada kravje mleko pila. Ko je Koka jajce znesla, gospodinji tega ni po telefonu rekla. Njen znak je bil kokodak, ki poznal ga je pri hiši vsak.
Danes časi so drugačni, ljudje več niso lačni. Vse kar si želijo, v trgovini zdaj dobijo. Tudi na deželi, hiše postale so »hoteli«, Hlevi-štale, pa garaže, za štirikolesne lepotce prave.
Zakaj bi krave, konje, koze, svinje, kokoši imeli in z njimi vred smrdeli? Lepše?, brez njih je živeti, Kot njihovo oglašanje trpeti. Gornja Radgona, sobota, 7. avgusta 2004
LUDVIK KRAMBERGER
( O.P: Petelinčaka smo morali oddati, ker je motil stanovalce bloka, ki stoji pod našo hišo)