Največji greh sveta je sovraštvo, moramo se imeti radi, moramo si biti prijatelji Tako je dejal Franc Novak iz Lastomerc, ko je praznoval 90 letnico svojega življenja. Bili smo povabljeni v njegov sedanji dom, dom sina Janeza in snahe Tončke, ki sta tisti dan, ko je oče Franc praznoval svoj življenjski jubilej v lepo urejen novi dom sprejela nas, ki smo spremljali obisk delegacije župana občine Gornja Radgona Antona Kampuša, predsednice in sekretarke in poverjenika KORK Črešnjevci-Zbigovci Janka Auguština in Jožeta Pajeka, ki so jubilantu ob izročitvi daril čestitali za njegov visoki življenjski jubilej. S solznimi oči, ki so izražale srečo, se jim je zahvalil za dobre želje in darila. Posebej se je razgovoril ob stisku rok z županom, ker se je ob tem spomnil, kako sta z županovim očetom preživljala dneve na služenju vojaškega roka v Stari Jugoslaviji. Pri tem mu je župan povedal, da mu je oče, ki je bil dve leti starejši, o tem velikokrat pripovedoval. Z županom sta si imela še veliko povedati. Beseda pa je tekla ob bogato obloženi mizi. Potem, ko je sin Janez odprl kar nekaj steklenic Zlate radgonske penine, je slavljenec s vsemi, ki so se zbrali ob njem, vidite jih lahko na sliki, nazdravil. Zdravljico » Kolkor kapljic tolko let…«, je začel župan, kateremu so se pridružili vsi , ki so z njim slavili. To je bil veličasten prizor, ko je slavljenec s čašo v roki, s solnimi očmi, poslušal čestitko v znani slovenski melodiji.
Da bi čim več izvedeli o življenju slavljenca, a, da ne bi motili pogovora med pogostitvijo, smo pogovor z njim opravili pred obiskom delegacije in snemalca interne televizije Kanala 11 Jožeta Čosiča. Neverjetno razpoložen, je odprl knjigo svojega življenja iz katere je bral davno zapisane dogodke v knjigi, beri v njegovi, kljub letom, bistri glavi. Joj, kaj vse nam je imel povedati. Skoraj nič o dogodkih sedanjega časa, pač pa le o dogodkih iz preteklosti. Oja, pač, tudi sedanjega čas ni čisto izpustil. Pohvalil se je, da se je pred kratkim iz »starega« doma, kjer je živel skoraj 90. let, preselil v novo hišo k družini sina Janeza in snahe Tončke. Da se ne bomo vračali, naj takoj zapišemo, da je v njej nadvse srečen. Edino pripombo je imel, da je v njej za njega vse preveč lepo. Pripomba je nadvse tehtna, kajti zares imajo lep in prostoren dom, kakršnih v preteklosti niso gradili. Dom, lepo hišo in skrb za očeta, je pohvalil tudi župan. Kot je dejal mu je toplo pri srcu, ko vidi kako lepo mladi skrbijo za stare ljudi.
Pa pojdimo k življenjski zgodbi Franca Novaka, ki se je rodil 6. septembra 1918. leta v Zbigovcih, v hiši kjer je preživel vse dosedanje življenje. Pri tem zanemarimo sedanjo selitev k sinovi družini in čas, ki ga je prebil v jugoslovanski in nemški vojski, ter dve leti na delu v Marenbergu, sedanjih Radljah, v Dravski dolini. V tem domu si je leta 1954, ne ravno v rosnih letih, ustvaril družino, kjer mu je, že pokojna, žena Veronika, rodila sinove Tončeka, Janeza, Francija in hčerko Heleno, kateri so si ustvarili družine in ga obdarili s 7 vnuki in 3 pravnuki. Z ženo Veroniko sta skušala otrokom nuditi čim lepšo mladost in življenje. To v tistih časih ni bilo lahko. Žena je delala na mali posesti, on pa se je zaposlil. Večino delavne dobe si je nabral z delom v gozdu, zadnjih 16 let pa je bil delovodja na žagi v Spodnjih Ivanjcih. Kot je dejal, je bilo delo v gozdu, tedanjem Gozdnem gospodarstvo Gornja Radgona-Negova, težko, saj so vsa dela opravljali ročno, kjer je pela le sekira in »zug« žaga. Ko smo ga povprašali, kaj mu je bilo v življenju najtežje, ni kaj dosti razmišljal. »To je bil čas, ko sem bil kot nasilno mobiliziran vojak v nemški vojski. Moral sem iti, kajti sicer bi trpela družina. Težko je opisati koliko trpljenja, še več strahu, smo vojaki preživeli na fronti. Z tablico, na kateri so bili rojstni podatki in kateremu vojaškemu vodu sem pripadal, ki jo še hranim, smo bili vsak dan izpostavljeni smrti. Ne vem kaj me je obvarovalo. Povem lahko le, da sem se vedno priporočal Mariji. Njeno podobico, svetinjico, katero sem dobil ob končanju osnovne šole, sem imel vedno okrog vratu. Seveda sem veliko molil. Nisem pa mogel razumeti, da nam je duhovnik, ko nas je pred fronto blagoslavljal, da bomo vsi, ki bomo padli, se pravi umrli, na fronti takoj v nebesih. Vojaki smo se čudili, malo tudi šalili, zakaj on ni šel z nami na fronto, če je to po njegovem bil cilj kako priti v nebesa. Veliko bi še vam imel povedati. Vsega verjetno mladi ne bi razumeli. Verjetno sem bil najsrečnejši človek na svetu, ko sem prestopil prag svoje hiše in objel svoje najdražje. Ko me vprašate o srečnih trenutkih, bi vam dejal, da so bili takrat, ko so se v hiši rojevali zdravi otroci.«
Franc nikoli ni opustil molitve. Tudi sedaj rad zmoli kako molitev. Velikokrat tudi dele rožnega venca. Nekoč mu je zdravnik predpisal zdravila za spanje, pa jih je opustil.V spanje ga vedno uvede molitev. Spominja se tudi prve birme po drugi vojni, ki je bila v Gornji Radgoni 15. septembra 1946. leta. Tedaj je bil redar, saj je birmanje potekalo v cerkvi in zunaj cerkve. K birmi je takrat pristopilo več kot 1.000 birmancev. Ob slovesnosti je skrbel tudi za mlade fante, ki so ob svečanostih birme svetili z laternami. Bil je tudi aktiven član PGD Zbigovci.
Ob koncu pogovora nam je zaupal, da mu gre na jesen življenja dobro. Za njega mladi lepo skrbijo. Kot nam je povedala snaha Tončka, z njim nimajo nobenih težav. Težava, če sploh je težava, je v tem, da ne želi biti sam. Ni važno kdo je z njim, ali otroci ali odrasli, samo da ni sam.