Družino Trstenjak smo obiskali na njihovem novem domu v Očeslavcih Družino Angele in Antona Trstenjaka smo spoznali čisto po naključju, ko smo na ulici pred občino v Gornji Radgoni pozdravili skupino 5 ljudi. Skupino smo pozdravili kar tako, še najbolj zato, ker se je z njimi pogovarjal naš prijatelj »zgodovinar« Ivan Koren iz Račkega Vrha. Ob nekaj izmenjanih besedah smo ugotovili, da so Trstenjakovi zanimivi sogovorniki. Že zato, ker 50 let živijo v Angliji in govorijo lepo slovensko.To, in še marsikaj zanimivega iz kratkega pogovora, nas je pritegnilo, da smo se najavili za prispevek Obisk pri bralcih Prepiha. Ne brez razloga, kajti družina Trstenjak bere Prepih v Angliji, katerega ima naročenega njihova 88 letna teta Frančiška Rožman, ki izhaja iz Šratovec pri Radencih. Prijazni kot so, so nas povabili, da jih obiščemo na njihovem novem domu v Očeslavcih. Nič nismo odlašali. Še isti dan smo bili na njihovem lepem domu, ki se nahaja na vrhu hriba v Očeslavcih odkoder je prekrasen razgled po Ščavniški dolini, v daljavi pa se vidi Pohorje in Boč. Od tu se vidijo tudi cerkve v Negovi, pri Sv. Ani v Slovenskih Goricah, v Cerkvenjaku, v Sv. Juriju in na Stari Gori. Družina Trstenjak, katero tvorijo mama Angela, oče Anton, hčerka Sonja in sin Tone, otroka sta oba rojena v Angliji, je izseljeniška družina, ki nikoli ni pozabila slovenskih korenin. Kljub temu, da živijo 50 let v Angliji, vseskozi v mestu Bedford, so ohranili slovenski jezik. Zgodba življenja Trstenjakovih v Angliji ima začetek, začetek, kateremu posvečamo posebno pozornost. Nosilec zgodbe je Anton Trstenjak, ki se je rodil 1936. leta v Grabonošu.
Anton je preživljal otroštvo, kot vsak tedanji otrok, v povojni Jugoslaviji. Šolo je obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Bosonog, se je vsak dan, po mehki poti, podajal po bližnjicah, ki so jim rekli tudi mašnice, v šolo, v nedeljo pa tudi k maši. Po končani šoli je pomagal staršem, tu in tam je hodil tudi na tabrh sosedom in bližnjim kmetom. Še najbolj se spominja košnje, ko so fantje in možje, po dvajset v redu, kosili na travnikih. Košnja je bila tudi vzrok, da je bil šest mesecev v zaporu. Bila je tudi vzrok, da je odšel prek zelene meje v svet. »Kakor vsi mladi smo si tedaj želeli zaslužka, ki ga doma ni bilo. Tedaj, bilo je v času košnje 1956. leta, sem zvedel, da lahko gremo v Kočevje kosit za denar. Več mladih fantov se nas je z vlakom odpeljalo na delo.Toda tam ni bilo govora o kakem zaslužku, zato smo se vrnili. Denarja za vrnitev nisem imel, zato sem se z vlakom vozil na črno. Po pomoti sem se pripeljal v Mursko Soboto, kjer me je aretirala policija. Obdolžili so me, da sem želel pobegniti čez mejo v Avstrijo, čeprav o tem prej nisem razmišljal. Ob preiskavi so v moji denarnici našli naslov mojih sorodnikov na drugi strani Mure, družine Pozinger v Humersdorfu. Na zaslišanju, ki je bilo podkrepljeno s težkimi udarci pendreka, sem na silo »priznal«, da je bil moj namen pobeg čez mejo. Po hitrem postopku sem bil obsojen na 7 mesecev zapora. Mesec sem odslužil v Murski Soboti, 5 v KPD v Mariboru, mesec pa so mi »šenkali«, pod pogojem, da dve leti ne bom naredil podobnega prekrška. Ni treba posebej poudarjati, da sem bil užaljen, kajti obsojen sem bil po krivici. Še najbolj me je obremenjevalo, da so me na OZNI s pretepi tako ponižali in po krivici obsodili. Že v zaporu sem sklenil, da v tej državi s takim režimom nočem živeti. Za moj načrt pobega je vedela le mama Terezija in sovaščan Franc Čeh. Tako sem 26. julija 1957 s sovaščanom iz Grabonoša Alojzom Fekonjo, z brodom dvolastnikov na Meleh, pobegnil v Avstrijo. Tedaj sva v noči z žago, ki mi jo je dal sovaščan, tudi sošolec Franc Čeh iz Grabonoša, prežagala ključavnico in se odpeljala na drugo stran Mure, v svobodni svet. Ker nisva bila vešča pristajanja, rekel bi brodarjenja, sva ob pristanku poškodovala »kumpe«. Ko sem bil na drugi strani Mure, to je v Avstriji, sem se takoj odpravil k sorodnikom Pozinger v Humersdorf, kjer so me kaj hitro dobili v roke avstrijski policisti ali žandarji. Po zaslišanju, sem po posredovanju sorodnikov, lahko ostal na njihovi kmetiji kot hlapec. Mojega prijatelja Alojza Fekonjo pa so poslali v zbirno taborišče za beguncev v Lipnico. A so ga po posredovanje žene, bil je poročen, vrnili nazaj v Jugoslavijo. Ves čas bivanja pri sorodnikih sem si prizadeval, da bi prišel v Anglijo, kjer sem imel strica Franca Rožmana.Tako sem že 4. maja 1958 pristal pri stricu v mestu Bedford, kjer sem takoj dobil delo v opekarni, v kateri je delal tudi stric.Tam je tedaj živelo 15 slovenskih družin, večinoma mešanih zakonov, katerih eden od partnerjev je bil Slovenec. Po petih letih dela v opekarni sem menjal službo, upokojil pa sem se kot oskrbnik doma za ostarele, pri 71 letih starosti.«
Nič manj razburljiva ni zgodba žene Angele, ki se je rodila 1937. leta v Hrastje Moti. Pri dveh letih je izgubila očeta in je bila kot otrok v rejništvu pri družini Jerič v Hrastje Moti. Ker je bila družina povezana s Križarji, so jo po drugi vojni zaprli, premoženje zaplenili. Komaj 11 letno Angelo njeno in 88 letna babico Jerič pa poslali v delovno taborišče v Kočevju. Po vrnitvi so jim vrnili le hišo z ohišnico. In, kako se je Angela spoznala z Antonom Trstenjakom? »Moj bodoči mož je prihajal na dopust k sorodnikom Pozingerjevim, kamor sem z dovoljenjem odhajala na delo, ki sem ga opravljala na tej kmetiji.Tam je preskočila iskra ljubezni in sva se leta 1961 v avstrijski Radgoni tudi poročila. Po težkih prizadevanjih Pozingerjevih, ter tudi avstrijskih uradnikov, sem dobila dovoljenje, da se lahko naselim skupaj z možem v Angliji. Devet mesece sva z možem živela pri stricu, nato sva si na kredit, za 3.000 funtov, kupila hišo v kateri živiva še sedaj. Oba sva bila zaposlena. Sama sem prvo zaposlitev našla v tovarni čokolade, odkoder sem se zaposlila v domu za ostarele, v katerem je bilo 31 varovancev. Delala sem kot negovalka, od tega 30 let samo ponoči. Upokojila sem se pri 71 letih starosti. V Angliji ni omejitve, kdaj bi se morali upokojiti. Tukaj v Bedfordu se nama je leta 1967 rodil sin Tone, ki je inženir računalništva, leta 1975 pa hčerka Sonja, ki je inženir oblikovalstva. Zaenkrat še živimo kot ena družina.«
Družina Trstenjak je, kot smo napisali v uvodu, ostala trdna slovenska družina v izseljeništvu. Utrjuje jih ljubezen do jezika in domovine. Kot je povedal oče Anton, je bil kot mladenič užaljen, ker so ga takorekoč spodili iz domovine, a je zamere pozabil. Prvič je po pobegu obiskal domovino po 20 letih. Tedaj ga nihče ni vprašal, kaj šele maltretiral, zakaj je zapustil domovino, zakaj ni služil vojske. V Angliji je vsa družina sodelovala ob vsakoletnem srečanjih Slovencev. To so bili Slovenski dnevi, ki so se odvijali izmenično v mestu Betford in Roshdale. Ker mama Angela in hčerka radi pečeta slaščice, sta za to srečanje vedno spekli veliko sladkih dobrot. Srečanja v Bedfordu se je udeležila tudi glasbena družina Galič iz Slovenije, na srečanja so prihajali tudi iz slovenskega veleposlaništva v Londonu. Udeležil se ga je tudi beograjski škof dr. Franc Perko. Na teh srečanjih, ki je zaradi asimilacije mladih, stari Slovenci pa so pomrli, bilo ukinjeno 1997 leta, so tam živeči Slovenci, so utrjevali slovensko zavest. Na srečanju so v kulturnem sporedu sodelovali tudi oče Anton in sin tone, oba igrata klavirsko harmoniko, in hčerka Sonja, ki je pela. Sin Tone je velikokrat na nastopu tudi deklamiral slovenske pesmi. Angela in Sonja sta ponosni, da sta s svojo veliko torto v obliki knjige, ki je bila okrašena s prvim verzom Prešernove Zdravljice, njegovim podpisom in njegovo sliko, vse iz dekorativnega sladkorja(marcipana), sodelovali na proslavi 200 letnice rojstva pesnika dr. Franceta Prešerna, ki je potekala v slovenski ambasadi v Londonu. Naj mimogrede omenilo, da je Bedford, kjer živi družina Trstenjak, od središča Londona oddaljen okrog 80 km.
Gotovo vas zanima, kako se je v družini ohranila slovenska beseda, kajti otroka Sonja in Tone, kljub temu, da sta rojena v Angliji in sta obiskovala vse šole v angleškem jeziku, govorita čisto slovenščino, ali bolje povedano, v istem narečju kot starša. Tu jim je treba čestitati. »Vse odkar smo v Angliji, se doma pogovarjamo v domačem jeziku. Jezika sta se otroka naučila v krogu družine. V tem jeziku smo tudi molili in peli. Kot sem že povedal, je bilo tod veliko Slovencev. Pa je tako tudi zaradi tega tukaj slišati slovensko besedo. Res pa je, da otroci mešanih zakonov, kjer je eden Slovenec drugi pa drugega jezika, ne znajo več slovensko. Tega, da sta otroka sprejela slovenski jezik, sva z ženo zelo vesela, posebno sedaj, ko smo se vrnili v mojo in ženino domovino. Že dolgo sva gojila željo, da bi imela tudi v Sloveniji dom, kakršnega imava v Angliji. Moram takoj povedati, da imamo dve domovini, to je Anglijo in Slovenijo. Ko smo v Očeslavcih smo doma, ko smo v Angliji smo tudi doma. Tako pač je, ko je človek več kot polovico življenja preživel v tujini.Tistih nepolnih dvajset let življenja v domovini Sloveniji, v Grabonošu, enako je pri ženi, pusti sledove za vse življenje. Oba z ženo sva srečna, da smo z otrokoma, tukaj v najinem rojstnem okolju, ustvarili slovenski dom. Kot vidite je hiša, ki jo obkroža 24 arov velika parcela, na čudovitem kraju. Jaz pravim, da smo v raju. Prejšnji lastniki, ki so nam prodali hišo, so nam postavili temelj tega prekrasnega doma.Tu nam je sedaj lepo, posebno nama, ki sva »svobodna«, ki živiva kot upokojenca in uživava zaslužen pokoj. Seveda sva vesela, da naju tukaj obiščeta hčerka in sin, ki imata v Angliji svoje obveznosti.«
Morda se bo komu zdel zapis predolg, gotovo pa ne nezanimiv. O njunem življenju bi lahko napisali še veliko zanimivega, posebno zato, ker sta prijazna sogovornika. Prijazna sta tudi njuna otroka Tone in Sonja, ki sta sodelovala pri našem pogovoru.