Obisk pri slavljenki Tereziji Vajs v Policah, ki je tiste dni praznovala 90 rojstni dan, je bilo lepo doživetje. Na obisk nas je povabil predsednik KORK-a Zbigovci Črešnjevci Janko Auguštin, ki ji je, skupaj s sekretarko OZ RK Gornja Radgona Davorko Makovec, prišel čestitat za njen 90 rojstni dan. Tega obiska, tudi našega, je bila zelo vesela. Mi smo ji bili že »stari » znanci, saj smo jo obiskali, ko sta z možem Vinkom, ki je že pokojni, pisali ob njeni zlati poroki. To nam je potrdila s shranjenim časopisnim prispevkom, ki ga ima uokvirjenega na steni. Pred nami sta jo obiskala tudi radgonski kaplan Gregor Šemrl in predsednica Karitasa Nada Valner. Kakor pred mnogimi leti, tako smo tudi tokrat bili deležni toplega sprejema. K prijetnemu vzdušju so prispevale tri njene hčerke: Marija, ki skrbi za mamo, Slavica, ki prihaja na obisk iz Beljaka v Avstriji, in Ida, ki živi v Združenih državah Amerike v državi New York in Floridi.
Ker je 90 let dolga doba, je tudi njena življenjska zgodba dolga. Rodila se 21. oktobra 1921. leta v Ivanjševskem Vrhu. Ko ji je bilo 7 let ji je umrl oče, ki je zapustil mater s stremi otroki. Osnovno šolo je obiskovala v Negovi, končala pa v Gornji Radgoni. Želela si je, da bi postala babica, a ni bilo nobene možnosti šolanja. Kot otrok je služila pri družini Šantl v Črešnjevcih. Po osnovni šoli je nekaj časa delala v vinogradih pri gospodarju Bowirju, kjer so bili straši viničarji. Nato je 6 let delala kot gospodinjska pomočnica pri zdravniku v Gradcu v Avstriji in skrbela za gospodinjstvo ter varovala 5 otrok. Leta 1944 si je s Vinkom Vajsom ustvarila družino in nekaj časa živela pri materi v Policah. Največ časa sta kot družina živela v Bovirjevi hiši na Zgornjem Grisu v Gornji Radgoni. Leta 1963 sta si kupila Justovo domačijo v Policah, kjer sta si zgradila novo hišo. Tedaj je bil mož zaposlen v KK v goricah in kleti kot delovodja. Da bi si lažje gradila hišo je 6 let delala v vrtnariji in nato v kuhinji na Dunaju. Nekaj časa je kot kuharica delala tudi v hotelu v Beljaku na Koroškem. Žrtvovala se je, da je družina lažje gradila svoj dom, kateri stoji v mirnem kotu, kjer ni prometa. Naj omenimo, da je ob našem obisku pogrešala župana katerega je želela prositi, da bi jim pomagal priti do asfalta. Upa, da ga bo dočakala!
Čeprav je priklenjena na voziček, je zelo gibljiva, ali kot rečemo vitalna. Ker je bila v življenju vajena delati, tudi sedaj ne miruje. Kot pravi, roke in spomin ji še delata. Prav zato rada bere knjige in časopise. Čas si krajša tudi z našivavanjem. V kuhinji pa hčerki Mariji pomaga pri pravi hrane zlasti trebljenju solate. Srečna je, da jo otroci, ki so jo obdarili z 8 vnuki in 13 pravnuki, radi obiščejo. Ponosna je nanje, saj so vsi delavni in pošteni. Za njen rojstni dan pa jo je z igranjem na harmoniko razveselil vnuk Marko. Vesela je, da je doma ostala hčerka Marica, ki lepo skrbi zanjo. Ko ni Marice doma, jo negujeta nečakinja Stanka in dobra soseda Brigita Tkavc. Veliko bi še lahko zapisali. Tudi to, da je še edina živeča, ki se je kot otrok udeležila »premicije« dr. Antona Trstenjaka. Ni pozabila povedati, da je njej in možu naredila veliko veselje hčerka Ida, ki ju je povabila v Ameriko, kar še danes ne more pozabiti. Naj omenimo zanimivost, iz dela v vinogradih pri Bowirju. Kot je dejala, je opravlja vsa vinogradniška dela. Delavnik je trajal 10 ur. Za malico so si dali v žep kuhanega fižola in ga ob delu zobali. Plača, ki so jo na upravi prejemali v nedeljo, je bila tedenska. Tedaj so ponavadi, ko so šli od maše, šli na "kislo žüpo". Ko smo jo vprašali, kaj ji je bilo v življenju najtežje je dejala, tedaj ko ji je umrl mož Vinko in sin Vinko.