Kot mladenka je tri sezone delala na poljih v Vukovaru Tokrat smo se na pot ob obisku starejših, ki jo opravljamo skupaj z »močno« delegacijo, ki so jo tokrat sestavljali podžupan občine Apače Franc Pižmoht, ki si vedno vzame čas za take obiske, predsednico KORKA Lutverci Evelino Petrovič, ki nas je tudi povabila, predsednico OZRK Gornja Radgona Silvo Vračko ter poverjenikoma RK Majdo Kotnik in Francem Šibratom, odpravili v Lutverce pri Apačah. Obisk je bil namenjen praznovanju 80 letnice Justine Horvat, kateri je delegacija izročila čestitke in darila. Ni je bilo težko najti, saj sva z njenim, žal že pokojnim, možem Jožekom Horvatom, več let skupaj dela na Elradu. Že ob prihodu se je slutilo, ob pogledu na polno šopkov rož, da so v hiši pred kratkim praznovali. Kot nam je povedala hčerka Marija, ki živi v Apačah, so ji domači praznovanje pripravili kot presenečenje. Ker so tisti dan imeli v cerkvi v Apačah krst njene pravnukinje Tiane, je Justina šla z njimi k maši. Ko se je vrnila, so jo doma že čakali njeni najbližji in prijatelji, ki so ji najprej izročili skupno darilo, to je nov štedilnik na trdo kurjavo, in jo povabili na praznovanje na Kmečki turizem Firbas v Cogetince pri Cerkvenjaku. Kot nam je dejala, jo to presenečenje močno ganilo, tako da ni mogla skriti solza. Odhod na slavje so njeni popestrili s spustitvijo 80 balonov, ki so bili polnjeni s helijem. Naj še povemo, da se je razveselila tudi naše delegacije, katero je skupaj s hčerko Marijo povabila k pogostitvi.
Justina Horvat iz Lutverc sodi v generacijo, ki si je skorjo kruha, tako smo nekoč rekli, težko prislužila. Skopa Gorička zemlja, rodila se je 20. avgusta 1929. leta v Gerlincih, ni dajala družini dovolj kruha. Zato je takoj po osnovni šoli kot mladenka odšla na sezonsko delo v Vukovar. Prvo leto je okopavala sladkorno peso in opravljala druga poljska dela. Drugo leto je »napredovala«, saj so jo določili za »vodarico«. Na ramenih je iz oddaljenih vodnjakov na polje nosila vodo za žejne delavce. Kaj takega si danes mladi sploh ne morejo zamisliti. Vsa tri leta je za opravljeno delo ob odhodu domov prejela večji del plačila v naturi. Skoraj edini zaslužek je bilo nekaj vreč pšenice, denarja pa le malenkost. Ker doma ni bilo dela in zaslužka se je nato odpravila na delo v Ljubljano. V času njene zaposlitve v Ljubljani in okolici, so starši v Lutvercih kupili Mihalačovo domačijo, h kateri je sodilo 1,55 ha zemlje. Ni bilo veliko, vendar je bilo veliko več vredno, kot skopa zemlja na strminah v Gerlincih. Marija se je leta 1954 poročila z Jožetom Horvatom, s katerim sta se na željo ženinih staršev Frančiške in Mihaela Gomboc preselila v Lutverce. Jože se je zaposlil, Justina pa se je posvečala družini in gospodinjstvu, ob tem pa obdelovala zemljo, katera je premogla preživeti po dve kravi in nekaj prašičev. Njeno delo, je ob pomoči moža, pozneje tudi otrok, pripomoglo, da je družina boljše shajala. Ker je bil mož tesar, je v prostem času tudi tesaril. V družini so se jima rodili trije otroci, ki so jo obdarili z vnuki: Bojan, Janja in Boris. Kot smo že omenili, pa so jo otroci osrečili še s pravnukinjo Tiano, katere starši živijo v Švici.
Čeprav živi Justina v hiši sama, ni osamljena, kajti na istem dvorišču ima sin Jožek z ženo Zlato hišo in se tako vsak čas videvajo in srečujejo. V veliko pomoč ji je tudi hčerka Marija, ki z družino živi v bloku v Apačah, ki skoraj vsak dan prihaja k mami. Tega je mama nadvse vesela. Ker je vse življenje živela z živalmi jo danes razveseljujejo dve psički Lada in Tina, muce in ter dva prašička. Kot je dejala, so vsakokratne koline, ko se zberejo njeni sorodniki njen najlepši dan v letu. Prašiče pa bo redila dokler ji ne bodo pošle življenjske moči. Njeno veselje je tudi nedeljski ali praznični odhod k maši v Apače, kamor se pelje s kolesom. Ob tej priliki obišče gob svojih staršev in moža. Rada ima tudi rože, ki so del njenega življenja. Čas si krajša tudi z branjem. Vsako jutro komaj čaka, Slovenske novice na katere je naročena. Pozna tudi naš Prepih, ki ga bere občasno, ko ga kupi v trgovini v Apačah. Je tudi članica Rdečega križa in Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona.