Mladinske delavne brigade, ki so po vojni, pa tudi pozneje, delovale v mladinskih delovnih akcijah, so že zgodovina. Mnogi se več ne spominjajo teh dogajanj. Da ne bi šlo v pozabo, bomo v nekaj prispevkih obudili občutja brigadirjev, ki so se udeležili delovnih brigad.
V Gornji Radgoni, na Delavski poti, smo obiskali upokojenega pleskarskega mojstra in podjetnika Draga Štelcla, ki je kot brigadir deloval v III. Prekmurski delavni brigadi na izgradnji železniške proge Šamac-Sarajevo. Rojen je 1930 leta v Račkem Vrhu, odkoder je obiskoval osnovno šolo na Kapeli. Po osnovni šoli se, je, oktobra 1946. leta, šel učit za soboslikarja, pleskarja in avtoličarja, pleskarskem mojstru in obrtniku Jožetu Kaučiču v Gornji Radgoni.Tistikrat so se morali vsi vajenci obvezno udeležiti mladinskih delovnih brigad. Čeprav naš sogovornik, glede dela v mladinski brigadi, ni bil kdove kaj zgovoren, mi bi radi izvedeli več, smo izvedeli marsikaj zanimivega. »Kakor vsi vajenci, ne glede v kateri stroki so se učili, sem tudi jaz dobil poziv za delo v mladinski brigadi. Kolikor se spominjam so tedaj z mano šli v III. Prekmursko brigado, še Marija Rugole, Ivana Ferš in Anton Kurbos, trgovski vajenci, Greta Golob šivilja , Franc Slana mehanik, Pepi Pelc elektrikar. Teh, iz bližnje okolice, vsi našteti še živijo, se najbolj spominjam. Na delovišče izgradnje proge Šamac-Sarejevo v Bosni, smo šli iz Murske sobote. Tam so se zbrali brigadirji iz te in one strani Mure. Koliko nas je bilo se ne spominjam več. Tedaj so nam obljubljali, da nam bodo delovno dobo prebito v brigadi šteli dvojno. Od vsega tega ni bilo nič, saj se udeležba v brigadi ni štela v pokojninsko dobo.
Moje delovno orodje, kakor vseh brigadirjev, razen če so bilo komandanti brigade, je bil kramp in lopata, ter lesena samokolnica. Delo je bilo naporno, dajala pa nas je tudi poletna vročina. Posebno težka je bila vožnja samokolnice, ki je imela glavno težišče na kolesu, tako, da je bilo več kot polovica bremena v rokah tistega ki jih je vozil. Bivalni prostori v barakah so bili še kar znosni. Tudi hrane je bilo dovolj, le da je bila zelo neokusna. Najhuje je bilo, da je v pripravljeni in na mizo postavljeni hrani bilo večkrat veliko črvov, zlasti v »geršli« in »pasulju« in podobnih jedilih. Ker smo bili lačni, saj je bila poraba energije velika, smo táko hrano, ko smo odstranili črve, vseeno zaužili. Udeležba v brigadi, ki ni bila prostovoljna, tedaj so rekli, da je to prostovoljni »mus«, me je stala tudi leto dno podaljšanja vajenske dobe. Ker me je mojster za tisti čas, ko sem bil v brigadi, to pa je bilo od konca maja do 2. avgusta 1947. leta, kar je razvidno iz priznanja, odjavil, sem moral biti vajenec eno leto dalje. Tako sem šele po štirih letih lahko opravil pomočniški izpit.«