Ko smo se nedavno potepali po lepih Slovenskih Goricah, smo v Voličini zavili na stransko pot, ki pelje po »bližnjici« do Lormanja in naprej proti Lenartu. Peljali smo se zato, da občudujemo lepo od sonca obsijano zeleno pokrajino. Nekoč so ob tej blatni kolovozni cesti stale posamezne hiše, ki so jih obkrožale posesti. Danes, ko je cesta asfaltirana, je tudi ob njej najti veliko lepo grajenih hiš. Ob poti se nahajajo tudi nabožna znamenja križi in kapele, ki so jih v preteklosti postavljali naši predniki. Ti so, če so lepo vzdrževani, v okras kraja.
Nas je pritegnila lepo urejena, sorazmerno velika kapelica z zvonikom, ki stoji v Zgornji Voličini 66 ob Muršecovi domačiji. Ob njej smo se ustavili in si ogledali njeno lepoto, ter se napotili do najbližje hiše, da bi izvedeli kaj o zgodovini te kapelice. Preden smo na vratih pozvonili, smo se ozrli po okolici in ugotovili, da tod živijo delavni ljudje. Lepo vzdrževana hiša in urejena okolica, ter čudoviti razgled po zeleni pokrajini vse do završkega Maistrovega stolpa in še dalje, nas je očaral. Na prag hiše je prišla gospodinja Marija Muršec, ki nam je o kapeli povedala: »Kapela, za katero sprašujete, sodi k naši hiši. Po prvi svetovni vojni jo je dal postaviti moj dedek Franc Vogrin. Njeno postavitev je posvetil srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne. Kapela, ki je posvečena Srcu Jezusovemu, je bila zgrajena po prvi svetovni vojni. Tedaj so ji rekli Vogrinova, sedaj ji rečejo Muršecova kapela. Kapelo sva z mojim možem, ki je žal že pokojni, dala prenoviti 2008 leta. Tedaj jo je blagoslovil župnik Tonček Fras. V kapeli je tudi zvon z vgrajenim električnim zvonjenjem. Zvonimo zjutraj, opoldne in zvečer. Zvonimo tudi, ko je v vasi mrlič, če svojci to želijo. Ob kapeli vsako leto poteka tudi blagoslov velikonočnih jedi.«
Že v uvodu smo rekli, da je kapelica lepo vzdrževana. To je zasluga Marije Muršec, ki jo tudi okrašuje z rožami.