Radgonska knjižnica, ki deluje v okviru Javnega zavoda knjižnica Gornja Radgona, in pokriva občine Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ob glavni dejavnosti, izposoji knjig in drugega gradiva, posveča veliko pozornost tudi drugim kulturnim dejavnostim. V svojih prostorih pripravlja tudi likovne in druge razstave, ki si jih ob obisku knjižnice ogleda veliko ljubiteljev umetnosti, razne delavnice, predavanja, ob tem knjižnica skozi leto pripravlja tudi razna srečanja z literati, bodisi iz domačega okolja ali širše. Tako je tokrat, v teh toplih jesenskih dnevih, v prostorih knjižnice potekalo srečanje, pravzaprav pripovedovalno-literarni večer z misijonarko Marijo Sreš iz Beltincev. Na dobro obiskanem dogodku je moderatorka, sicer vodja knjižnice Katarina Rauter, iz prijazne gostje izvabila številne zanimivosti iz njenega dolgoletnega misijonarskega delovanja v Indiji. Srečanje je obogatil tudi prikaz dveh kratkih filmov: 70 let življenja Marije Sreš, ter filma, ki prikazuje življenje v delu Indije, kjer je kot misijonarka delovala.

Marija Sreš (roj. 1943 v Bratoncih) je končala Višjo ekonomsko šolo v Mariboru. Leta 1971 je kot misijonarka prišla v Indijo. Leta 1976 je v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti. Potem je štirideset let preživela med staroselci Dungri Garasiya v goratem predelu zvezne države Gudžerat. Staroselci imajo v indijski družbi najnižji kastni položaj, veljajo za družbene izobčence, nevredne stika z višjimi kastami. To še posebno velja za ženske, zato se je prav njim Marija Sreš še posebno posvetila. S sodelavkami in v sodelovanju z domačini je veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja podeželskih žensk. Med njenimi projekti so bili: tečaji pisanja in branja, osnovno izobraževanje, gledališke igre, plesi, ročna dela, učenje veščin in poklicev, izboljšano gospodarjenje z zemljo in vodo, pogozdovanje, vzreja perutnine in koz, delo na cesti in drugi. Vodila je tudi razna ženska gibanja in še na druge načine pogumno posegla v tradicijo, čeprav se je zaradi tega kdaj znašla tudi v smrtni nevarnosti. Ženske, ki jim je na ta način povrnila človeško dostojanstvo in samospoštovanje, so jo nagovorile, naj zapiše njihove zgodbe.

Predvsem se je posvetila ženskam in s sodelavkami ter v sodelovanju z domačini veliko storila za izboljšanje njihovega materialnega in socialnega položaja. Vse svoje knjige je posvetila staroselkam in v njih piše o vsakdanjem življenju, o revščini, izkoriščanju, krivicah, lakoti, nespoštovanju, zlorabah, posilstvih, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih. Za knjigo Tam, kjer kesude cveto, je prejela drugo nagrado Gudžeratske akademije za književnost in umetnost. To je bilo prvič v zgodovini države Gudžerat, da je bila literarna nagrada podeljena krščanski misijonarki – tujki. Knjiga je bila uvrščena med sto najpomembnejših del v gudžeratski književnosti. Marija Sreš svoje knjige napiše najprej v gudžeratščini, jih nato prevede v angleščino, iz te pa so prevedene v slovenski jezik. Vse svoje knjige je posvetila staroselcem. Knjiga Tam, kjer kesude cveto, prinaša dvanajst zgodb, ki pripovedujejo o vsakdanjem življenju in razmerah staroselk: revščina, izkoriščanje, neenakopravnost, krivice, težaško delo, lakota, nespoštovanje, zlorabe, posilstva, pa tudi o njihovem pogumu, prizadevanju in boju za boljše življenje, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih«.

Pripovedno izročilo staroselcev je Marija Sreš zbrala in objavila v knjigi Najprej je bila ženska in druge zgodbe. Napisala je še knjigo Doma sem, kjer je moje srce, in knjigo pogovorov Ženska ženski. Marija Sreš je zapustila preskrbljenost, varnost in gotovost Slovenije (takrat še v Jugoslaviji) in se odpravila med staroselce, z njimi je delila preprosto življenje, revščino in lakoto, se naučila njihovega jezika, pisave in kulture ter jo sprejela s spoštovanjem. Pravi, da so ji staroselci »ukradli srce«, zato je ostala tako dolgo med njimi. Zato tudi sedaj vsako leto odpotuje v Indijo, da si ogreje dušo. Pri nas v Sloveniji pogreša dobre strani kulture staroselcev: toplino, gostoljubje, prijaznost, družabnost, solidarnost, delitev dobrin, vpetost v skupnost...