Umetniki s „polnim prgiščem lepote“ v Bruslju
- 12.04.2019
Sredstva iz razstave, ki sta jo odprla veleposlanik RS v Belgiji, dr. Rado Genorio in Evropski poslanec, Lojze Peterle, za otroke in mladino...
V prostorih Stalnega predstavništva Republike Slovenije v evropski prestolnici Bruslju, je potekalo odprtje razstave likovnih del, ki so nastala na na 24. mednarodni likovni koloniji avgusta 2018, na Sinjem Vrhu, pod naslovom Umetniki za Karitas. Sodelovali so številni likovniki, čigava dela so na ogled v Bruslju, in sicer: Klavdij Tutta, Marina Bahovec, Damijana Bijek, Sead Emrić, Vivijana Kljun, Mirjana Matič, Vinko Prislan, Milan Razboršek, Pia Zavrtanik,Tadej Žugman, Jože Bartolj, Silva in Azad Karim, Bogdan Soban, Milena Gregorčič, Janez Štros,Tone Seifert, Lucijan Bratuš ter Mira Ličen Krmpotić.
Na razstavi, katero sta odprla veleposlanik RS v Belgiji, dr. Rado Genorio in Evropski poslanec, Lojze Peterle, je projekt predstavila Jožica Ličen, avtorje likovnih del pa je predstavila Anamarija Stibilj Šajn. Umetnine so na koloniji nastajale pod geslom: „... polno prgišče lepote...“ (I. Cankar). Otvoritveno srečanje ob dobrotah Vipavske doline, Brkinov in družine Vidmar s Sinjega Vrha, je popestril Cerkveni mešani pevski zbor Zvon, pod vodstvom zborovodkinje Damjane Kinkela. Kot je povedala Jožica Ličen, izkupiček od prodanih likovnih del bo namenjen otrokom, mladim in sploh družinam v stiski...
Polno prgišče lepote...(Ivan Cankar, odlomek iz Kurenta)
O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – zrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca...
Na razstavi, katero sta odprla veleposlanik RS v Belgiji, dr. Rado Genorio in Evropski poslanec, Lojze Peterle, je projekt predstavila Jožica Ličen, avtorje likovnih del pa je predstavila Anamarija Stibilj Šajn. Umetnine so na koloniji nastajale pod geslom: „... polno prgišče lepote...“ (I. Cankar). Otvoritveno srečanje ob dobrotah Vipavske doline, Brkinov in družine Vidmar s Sinjega Vrha, je popestril Cerkveni mešani pevski zbor Zvon, pod vodstvom zborovodkinje Damjane Kinkela. Kot je povedala Jožica Ličen, izkupiček od prodanih likovnih del bo namenjen otrokom, mladim in sploh družinam v stiski...
Polno prgišče lepote...(Ivan Cankar, odlomek iz Kurenta)
O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – zrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca...
Zadnje novice
